Kadar ob koncu kakšnega sodnega procesa koga kaznujejo z nekaj leti zapora in se po možnosti s svobode po nekaj mesecih samo vrača za rešetke, je to zanj običajno le še formalnost. Niti enkrat, odkar že nekaj let poklicno spremljam sojenja, še nisem doživela, da bi povratnik sodniku potožil, zakaj ga pošilja nazaj v zapor. Enkrat zapornik, vedno zapornik sicer kot nenapisan pregovor vedno ponavljajo in poudarjajo varuhi reda in miru v državi, ki te povratnike preganjajo skoraj vedno, kadar se “začasno” vrnejo na svobodo. Samo zunanji opazovalci pa si vsakič znova, ko te vklenjene povratnike v zamreženih kombijih odpeljejo še za nekaj let v zapor, sploh ne znamo predstavljati, kako bi en sam teden zdržali na tistih milimetrih, ki so zapornikom dodeljeni za nekaj let.

Celica. Redke izjeme, ki pa v zapore stopijo le enkrat v življenju in se tja po odsluženih kaznih ne vračajo, povratnike sicer opravičujejo prav s tem, da v letih skupnega življenja s petimi ali več sostanovalci v zaporniški celici pač ne moreš, da se ne bi navzel trikov, ki te po vrnitvi na svobodo še hitreje vrnejo za rešetke. Da ne bo pomote, tam se nihče ne znajde brez razloga. Čeprav nihče ne pozabi vsaj nekajkrat na dan omeniti, da je zaprt po krivem. Za svoje napake mora vsak nedvomno odgovarjati, nihče, ki je kdaj stopil v celice, pa ne more zanikati, da so ti ljudje dodatno kaznovani z dolgoletnim bivanjem med tremi dvonadstropnimi posteljami, mizo in mokrim perilom, ki se suši na okenskih rešetkah.