Ne razumem, kako kriminalci ne zmorejo niti toliko poguma, da bi se poskušali vsaj dostojanstveno braniti, ko jih ujamejo. Ne manjka jim poguma, ko čez nekaj držav pretihotapijo nekaj sto kilogramov droge; ko pa jim začne teči voda v grlo, začne odtekati tudi njihov pogum. Takrat s prvim vlakom in kar brez prtljage popihajo v tujino. Zagotovo na tem mestu nimam pravice razpredati o tem, kdo je kriv za to, da tem posameznikom ni bila prirojena ali privzgojena vsaj ena bistvena človeška vrednota. Prevzeti odgovornost za svoja dejanja, kakršnakoli že so.

Zavest. Zdi se mi skrajno nenavadno, da pride pred sodnika, ki sodi kriminalcu zaradi hudih kaznivih dejanj, objokana mati obtoženca, ki prosjači, naj otroka izpustijo, češ da je prepričana, da česa takega ni sposoben storiti. Ob tem, da mu ne sodijo prvič in da ima ta mati obenem v zaporu še enega, mlajšega otroka. Pa seveda bi tudi za tega dala roko v ogenj, da še muhi ne bi storil nič žalega.

Ne morem sprejeti opravičil, ki se za takšno objokano prosjačenje ponujajo; češ da so matere s takšnim razmišljanjem odraščale v drugačnih časih in okoliščinah ter da živijo drugačne kulturne vzorce kot večina preostalih državljanov. Različne kulture gor ali dol – vsi živimo v isti družbi. Družbi, ki trenutno nujno potrebuje temeljite spremembe. In k temu lahko odrasli prispevamo vsaj toliko, da otroke naučimo stati za svojimi dejanji in prevzemati odgovornost zanje. Četudi to pomeni, da morajo za kazen v zapor.