Volitve leta 2004 so bile po besedah Zmaga Jelinčiča hladen tuš za načrt LDS, ki je v isti sestavi vodila projekt nakupa oklepnikov vse od njegovih začetkov. Kot je pojasnil, je prvotni dogovor o tisoč vozilih Pandur 1, ki so bila sprva namenjena za potrebe JLA, na svoj mlin želel speljati vrh tedanje LDS.

	Sklep vrha LDS je bil, da kupijo licenco za proizvodnjo oklepnih vozil Pandur 1, ki so pozneje postali Valuki. Zmago Jelinčič

Avstrijski parlament je po Jelinčičevih navedbah v tistem času sprejel sklep o prepovedi izvoza orožja in opreme v krizna žarišča. Ker je Slovenija veljala za krizno žarišče, Avstrija ni mogla vstopiti v prodajo, je povedal. Ker s poslom ni bilo nič, so se po mnenju prvaka SNS takratni člani LDS – Peter Rigel, Anton Rop in Zdenko Pavček – odločili, da oklepniški posel pripeljejo na domača tla.

"V isti sestavi LDS so se vsa naslednja leta skrbno pripravljali na največji posel v zgodovini Slovenije, proizvodnjo Pandurjev 2, torej Krpanov, za katere je bil Pavček popolnoma prepričan, da bodo postali njegov proizvodni artikel," je poudaril Jelinčič.

Izbor Patrie je bil s strokovnega stališča po mnenju Jelinčiča več kot čist. Na poligon za testiranje na Počku so namreč predstavniki Sistemske tehnike pripeljali Pandurja 2 in po vseh ugotovljenih napakah so po njegovo potrebovali še sedem mesecev, da so odpravili vse pomanjkljivosti na 12 let starem prototipnem oklepniku.

Trojica bi morala pojasniti
Jelinčič meni, da bi bilo zato treba zaslišati Antona Ropa, Pavčka in Cvikla. Prvi je kot predsednik vlade po mnenju predsednika SNS zavestno nameraval oškodovati državo za nakup vozila, ki je bilo šele prototip. Zdenko Pavček bi po njegovem mnenju moral pojasniti, kam je šlo 20 odstotkov vrednosti Sistemske tehnike iz naslova nejasnega nakupa licence za vozilo Pandur 2 oziroma 35 milijonov šilingov. Člani preiskovalne komisije bi morali zaslišati tudi predsednika preiskovalne komisije Milana M. Cvikla, ki naj bi vedel za vse mahinacije LDS in bil prisoten tudi pri zaključnih dogovorih, je prepričan Jelinčič.

Poziv je le odvračanje pozornosti
Anton Rop in Milan M. Cvikl sta poziv Zmaga Jelinčiča, da bi morala biti zaslišana pred preiskovalno komisijo, ocenila kot odvračanje pozornosti od bistva stvari. Po Ropovih besedah je Jelinčičeva izjava popolna neumnost, traparija in neresnica. Zatrdil je, da se nikoli ni ukvarjal s temi posli in da se je kot predsednik vlade ukvarjal s čisto drugimi stvarmi.