Kaj si lahko mislimo, ko beremo pogodbo nekdanjega šefa NLB Marjana Kramarja?

Najprej bodimo pošteni. Dobre menedžerje je treba dobro plačati. Tudi v državnih družbah. Če je banka dobro poslovala, si šef zasluži odlično plačilo, saj imamo od dobrih rezultatov koristi vsi. A Kramar je imel tudi srečo, razložijo poznavalci. Med njegovim mandatom so se spremenili računovodski standardi (prikazovanja revalorizacije kapitala). To je posledično Kramarjevo nagrado zaradi formule v pogodbi pognalo v višave. Računovodsko! Do skupaj milijona evrov.

Molk je zlato. V Kramarjevi nagradi torej ni treba iskati teorij zarote proti davkoplačevalcem. Kar pa ne pomeni, da je nagrada zaslužena. Nasprotno.

Ni zaslužena, ker je izračunana na podlagi bilanc med letoma 2004 in 2008, ko so bile te zaradi konjunkture napihnjene. Vsesplošna blaginja je namreč v zadnjih letih napihnila tudi bilance NLB. Zato bodo zdaj, v krizi, po čiščenju, izgubili delničarji. Plače zaposlenih ne bodo rasle, Kramar pa bo nagrado obdržal. Temu bi lahko rekli, da gremo vsi na popravni izpit, le izjeme ne.

O tem Kramar molči. Kot molči o tem, da je srečni dobitnik na loteriji računovodskih standardov. Še več, ob razkritju nagrade je z molkom ogrožal celo ugled banke. Brez potrebe. Ali pa ne? Podrobnosti pogodbe razkrivajo še kaj drugega, neobičajnega. Med drugim so v pogodbi kar tri vrste odpravnin. In tako naprej.

Lepo je v naši domovini biti bančnik. Zavarovan si bolje kot medved.