Družine, ki jim je zmanjkalo denarja, se krize lotijo na dva načina. Najprej pogledajo, ali lahko zaprosijo za socialno pomoč, medtem ko iščejo delo za višjo plačo, ali pa iščejo novo službo, ker so staro izgubili. Obenem pa za socialno najbolj ogrožene ljudi v ožji ali širši družini. Prav najbližji jim prvi priskočijo na pomoč. Ker dobro vedo, kako pomemben je socialni kapital za prihodnost celotne družine.

Narobe sindikati
Slovenski sindikati javnega sektorja sredi krize, v kateri smo se znašli, tega ne počnejo. Slovenski bruto domači proizvod se je v zadnjem letu znižal za 9,3 odstotka. Plače se delavcem v gospodarstvu znižujejo kot po tekočem traku. Sindikati javne uprave pa v krizi ne želijo deliti usode drugih. Z delavci v podjetjih ne izražajo nobene solidarnosti.

Res je popačena predstava, da gospodarstvo hrani javno upravo. Vsi smo odvisni drug od drugega. A v krizi, ki smo ji priča letos, bi od sindikatov javne uprave pričakovali, da bi bili solidarni vsaj do svojih najbolj ogroženih družinskih članov – do najslabše plačanih delavcev v javni upravi. In sicer tako, da bi se privilegirani v javni upravi svojim privilegijem odrekli v korist najslabše plačanih.

Mediji so v zadnjih mesecih poročali o številnih bajno plačanih zdravnikih. Ti bi se v krizi marsičemu lahko odrekli v korist medicinskih sester. Z njimi delajo vsak dan. Poslanci pa naj se odrečejo svojim bajnim privilegijem, sicer bo jasno, da jim je prav malo mar za socialni kapital v vsej državi.