"Bolj kot je nasilje 'normalno', manj ga vidimo," je na plenarni okrogli mizi Nasilje, ranljivost in selektivna solidarnost, ki je potekala v okviru Sociološkega srečanja, opozorila socialna psihologinja Metka Mencin. Kot primer je izpostavila tudi nasilje, ki je vgrajeno v delovanje družbenih sistemov in ga zato pogosto ne prepoznamo kot nasilje, temveč kot nekaj samoumevnega.
Od delavca naj bi zahtevali potrdilo, ki sploh ne obstaja
Hana Radilovič se pri svojem delu v Delavski svetovalnici srečuje z delavci, ki doživljajo kršitve delavskih in socialnih pravic. Njihove zgodbe po njenih besedah kažejo, kako se lahko neposredno nasilje preplete z institucionalnimi ovirami, zaradi katerih je posamezniku še težje poiskati pomoč.
Opisala je primer delavca v logistiki, ki se je na svetovalnico obrnil zaradi rasističnega ravnanja sodelavcev in nadrejenega. Zaradi pritiskov v službi naj bi imel težave s spanjem in pomnjenjem, zdravnik pa mu je priporočil bolniški stalež. A ko je zdravnik preveril njegov status v sistemu, je ugotovil, da ima začasno zadržane pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav je bil delavec še vedno prijavljen v obvezna zavarovanja, je bilo treba urediti dokumentacijo, povezano s podaljšanjem.
Tu se je še dodatno zapletlo: delavec je v Sloveniji na podlagi prošnje za azil in živi v azilnem domu, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pa naj bi v njegovem primeru zahteval novo potrdilo, da je njegova prošnja za azil še aktivna. Le da tega potrdila delavec ne more dobiti, ker ga nihče ne izdaja. "Tukaj pridemo do institucionalnega nasilja, zato ker Zavod za zdravstveno zavarovanje v različnih primerih zahteva dokazila, ki ne obstajajo," je dejala.
Po njenih besedah na težavo opozarjata tudi Delavska svetovalnica in Ambasada Rog, vendar naj bi ZZZS kljub temu vztrajal pri ponovnih potrdilih. Takšno ravnanje je označila za "še en primer bolj ali manj direktnega rasizma".
Pobegnil je od delodajalca, pri katerem je živel
Hana Radilovič je navedla še primer ruskega državljana, ki je bil v Sloveniji zaposlen na podlagi enotnega dovoljenja. Po njenih besedah ga je delodajalec fizično napadel in začel daviti, potem ko ga je slišal govoriti s sodelavci o domnevno nezakonitih odtegljajih od plač.
Delavec je pobegnil, vendar je s tem postal ogrožen tudi njegov položaj v Sloveniji, saj naj bi živel pri istem delodajalcu – v času bolniške pa mora biti zaposleni doma. "Nerodno je, če je to dejansko pri osebi, ki te spravi na bolniško," je poudarila. Zato morajo po njenih besedah v takšnih primerih iskati izjeme in razumevanje pri posameznih uradnikih ali zdravnikih.
Opozorila je tudi na težave pri zaščiti delavcev, ki so žrtve izkoriščanja, sploh tujcev. Pri sumu trgovine z ljudmi lahko delavec po njenih besedah ostane brez podpore, če ga pristojni ne prepoznajo kot žrtev. Pri nezakonitem zaposlovanju pa je težava, da lahko delavca iz države odstranijo, še preden pride do sodnega postopka proti delodajalcu. "Čeprav jih uradni organi potrebujejo, da sodelujejo pri pregonu nasilja nad samimi sabo," je paradoks opisala Hana Radilovič.
Nasilje v odnosu se ne začne šele z udarcem
S podobnim vprašanjem neprepoznavanja nasilja se ukvarja tudi sociologinja Jasna Podreka, ki raziskuje nasilje v družini, intimno-partnersko nasilje in femicid. Opozorila je, da se družba pogosto osredotoči na najbolj skrajno dejanje, medtem ko spregleda proces, ki je do njega pripeljal. "Direktno nasilje se ne zgodi kar tako po naključju in samo od sebe," je poudarila.
Umor partnerke je po njenih besedah pogosto vrh dolgotrajnega kontinuuma nasilja, ki se lahko začne z navidez manj očitnimi oblikami nadzora, omejevanjem gibanja in psihičnim nasiljem. Če okolica teh ravnanj ne prepozna ali jih opravičuje, lahko spregleda opozorilne znake. "Lahko se začne z nekimi subtilnimi oblikami nadzorovanja, kot je omejevanja gibanja, ali pa s psihičnim nasiljem," je pojasnila.
Jasna Podreka je opozorila, da pri prepoznavanju nasilja ne zadostuje zgolj poznavanje definicij, saj je pomembno razumeti širši kontekst in razmerja moči, v katerih se nasilje dogaja. Če se osredotočimo le na zadnje, najbolj vidno dejanje, spregledamo okoliščine, v katerih se je nasilje razvijalo.
Solidarnost ni samoumevna, tudi če je zastonj
Metka Mencin je opozorila, da solidarnost ni samoumevna in da družba ne pomaga vsem enako. Na to, komu smo pripravljeni pomagati, vplivajo predstave o tem, kdo nam je blizu, kdo si pomoč zasluži in kdo velja za ranljivega. "Dejstvo je, da tudi takrat, kadar ne rabimo materialnih virov, solidarnosti ne razporejamo enako," je dejala. Kot enega ključnih dejavnikov je izpostavila rasizem, ki vpliva tudi na odnos do migrantskih delavcev.
Čeprav bi lahko pričakovali solidarnost med delavci, se domači in priseljeni delavci po izkušnjah Hane Radilovič ne povezujejo vedno dovolj, da bi skupaj opozarjali na kršitve. Ob tem je opozorila, da je politična volja za zaščito migrantskih delavcev šibka. "Politika uporablja rasizem za opravičevanje svojih političnih odločitev. Delodajalci pa potem uporabljajo rasizem za izkoriščanje na delovnem mestu," je dejala.
Metka Mencin pa je opozorila tudi na vlogo tistih, ki z javnim govorom ustvarjajo predstavo, da so določene skupine nevarne ali da njihove pravice ogrožajo druge. Takšna retorika lahko po njenih besedah pomaga upravičevati odvzem pravic in spodbuja del družbe, da takšne ukrepe sprejme.
Kazen naj bi človeka vrnila v družbo, ne pa se mu maščevala
Kriminolog Dragan Petrovec je razpravo razširil na vprašanje kaznovanja. Opozoril je, da kaznovalna politika ni nujno učinkovitejša, če postaja strožja, in poudaril, da bi moral biti namen kazni predvsem ta, da se človek po prestani kazni lahko vrne v družbo. "V neki normalni družbi je kaznovanje razmeroma civilizirano in predvsem služi glavnemu namenu kazni, ki je po mojem reintegracija, resocializacija, rehabilitacija," je dejal.
Kot primer je navedel izkušnjo odprtega režima v ženskem zaporu na Igu, ki se je začel v sedemdesetih letih. Po njegovem opisu so obsojenke lahko ob koncih tedna odhajale domov, pri delu pa je sodelovalo celotno osebje. Spomnil se je tudi, da v desetih letih, ko je bil vključen v to delo, niso izrekli niti ene disciplinske kazni.
Po njegovih takratnih meritvah je bilo povratništvo med ženskami, ki so bile vključene v ta režim, bistveno nižje od povratništva v ostalih zaporih.
Spomnil je tudi na spremembe kaznovalne politike v Sloveniji, med drugim na zviševanje zapornih kazni in uvedbo dosmrtnega zapora. Po njegovem mnenju lahko že uvedba strožje najvišje kazni vpliva tudi na odmerjanje drugih kazni, saj se spremeni okvir, znotraj katerega sodišča presojajo njihovo višino.
Opozoril je tudi na položaj ljudi, ki so obsojeni zaradi tihotapljenja migrantov. Po njegovih besedah so lahko kaznovani predvsem tisti, ki neposredno izvajajo prevoze, medtem ko organizatorji ostajajo nedotaknjeni.