Dušan Semolič mi je, ko sem ga vprašala, kdaj bodo prvi protesti, dejal tako: "Jaz v javnost ne bom šel z grožnjami, za to so časi prehudi. V javnost bom šel z datumi, urami in direktnimi napovedmi.” Razmišljanje prvega slovenskega sindikalista je precej drugačno, kot je razmišljanje vlade. Premier Pahor je prejšnji teden opozarjal na dinamiko rasti plač v javnem sektorju, ki je več kot šestodstotna, medtem ko je v realnem borih 0,1-odstotna. Poudarjal je, da vprašanje plač v javnem sektorju v svežnju protikriznih ukrepov ne bo edino ... Grožnja je prišla pred napovedjo konkretnega ukrepa.

Časi so prehudil
Za vlado ne bo prvič, da na tak način vodi dialog s sindikati. Ko je vlada ugotovila, da bo treba prestaviti dogovorjene uskladitve plač javnih uslužbencev na čas po krizi, so bile informacije lansirane najprej medijem. Preden so imeli sindikati na mizi konkretne predloge, je bila v javnosti ustvarjena klima, ki je od javnega sektorja zahtevala, naj si ne privošči višanja plač v času, ko si jih morajo drugi nižati. Podoben scenarij se dogaja le dobra dva meseca pozneje, Pahor in Lahovnik znova ustvarjata klimo, v kateri se ve, da "ko je kriza, je kriza za vse”, in da bo moral zato javni sektor pristati na znižanje plač. Ker če ne, bo sledilo oziroma bo moralo slediti odpuščanje.

Stavke in protesti so neizbežni, vprašanje pa je, ali se bodo sprevrgli v hude socialne konflikte. Časi so prehudi za grožnje, časi so za pošten in dober dialog s sindikati.