Ovadbe proti trenerju juda Marjanu Fabjanu glede spolnih zlorab, fizičnega in psihičnega in fizičnega nasilja je podalo več njegovih varovank, ki so kariero tekmovanj v judu zaključile pred leti. Kaj nam to pove o okoliščinah, zaradi katerih žrtve ovadbo podajo šele, ko so športno pot že zaključile?
Da se spolne zlorabe dogajajo v slovenskem športu, je skrb vzbujajoče. Vprašamo se, kakšni so notranji mehanizmi v športnih društvih in v nacionalnih panožnih zvezah, da se take ekscese procesira, obravnava. Ali so sploh vzpostavljeni notranji gabariti v smislu delovanja disciplinske komisije, disciplinskih pravilnikov, ki tovrstna delovanja opredelijo kot kršitev in imajo tudi vzpostavljen sistem ustreznih sankcij in preventivnih mehanizmov. Če v klubu ali panožni zvezi ni nobenih zaščitnih ukrepov za žrtve, je neutemeljeno pričakovati, da se žrtev odloči za prijavo. Žrtve se odločajo za prijavo šele, ko si ustvarijo novo socialno okolje drugje, postavijo druga izhodišča v življenju. Ko pa so vpete v okolje, iz katerega v tistem trenutku ne morejo izstopiti, razen, če prenehajo s športno potjo, je nerealno pričakovati, da bodo podale ovadbe. Ker ni mehanizma, s katerim bi žrtve bile zaščitene.

Šport Na dan prihajajo pretresljive obtožbe zoper znanega slovenskega trenerja

"Do pravnomočne sodne odločbe mine nekaj let in tekmovalec ali tekmovalka, ki je vpeta v trenažni proces, se dnevno večkrat srečuje z osebo, zoper katero je podala prijavo. Menimo, da bi morala biti že v okviru društva in zveze vzpostavljena jasna struktura, tako prepoznave, obravnave, začasnega suspenza in sankcioniranja tovrstnega ravnanja v fazi pred pravnomočno obsodbo, in tega v slovenskem pravnem prostoru manjka."

Nekatere tekmovalke so relativizirale trenerjevo ravnanje, češ, "včasih smo jih dobile, a to ni nič takega".
Tekmovalec trenerju ne ugovarja. Sledi mu, ker ga spoštuje kot absolutno avtoriteto. Nisem še naletela na primer, ko bi v nekem aktivnem, športnem trenažnem procesu tekmovalec rekel “tega pa ne bom”. To podrejanje, sledenje, strinjanje in soglasje volje je očitno vseobsegajoče. Da trenerji, športni funkcionarji, športni delavci z žaljivkami in nasiljem dosežejo neki rezultat ali s fizičnim nasiljem spodbujajo nekoga k tršemu delu, pa kaže na to, da je nekaj zelo narobe s procesom pridobivanja licence za strokovnega delavca na področju športa. Temu je verjetno treba posvetiti dodatno pozornost. 

Kje meja med trenersko disciplino in nasiljem?
Trenerji zahtevajo poslušnost, zahtevajo, da se naredi, kar je naročeno. Če je to pospremljeno z žaljivkami, poniževanji, če nekomu govorijo, da je idiot, kreten, ne vidim dodane vrednosti. Trenerji bi morali obvladati psihološke pristope. Trener zahteva in spodbuja in v bistvu predstavlja del športnikovega ozkega zasebnega kroga zaupanja. Ves čas, ko športnik ni v šoli ali na predavanjih, je na treningu. Večinoma to pomeni več časa, kot je doma. Zato bi moral trener znati voditi, imeti občutek za dovoljene psihološke pristope za doseganje visokih rezultatov. To je del izobraževalnih procesov, tudi kakšnih tujih vzorov, dognanj, odpiranja navzven in sodelovanja s tujimi strokovnjaki.

Treniranje ni samo predajanje znanja in veščin na področju športne panoge, je vzgajanje, je marsikaj več. Tudi spoštovanje osebnostne integritete in dostojanstva športnika.

Foto: Anže Petkovšek Barbara Pia Hrovat

Kaj se lahko zgodi, če se športnik tej avtoriteti upre?
Poznavajoč trenažni proces je kakršnokoli upiranje trenerju, povezano tudi z občutkom krivde, saj ultimativni avtoriteti rečeš ne. V večini primerov se sodelovanje s trenerjem konča, marsikdaj pa se tudi konča sama športna pot tekmovalca, ko se začne upirati trenerjevi avtoriteti, saj to nujno pomeni dvom v trenerjevo znanje in presojo, njegovo verodostojnost … Vprašanje je tudi, kakšen je strah pred avtoriteto, odzivi okolice in na kakšen način lahko tekmovalci verjamejo, da jih bo kdo zaščitil v primeru, ko prijemi trenerja med trenažnim procesom prestopijo meje dopustnega. Zato omenjam potrebo po močni notranji strukturi v društvih in zvezah. Vsak bi moral vedeti, da je zaščiten v tem okolju, tudi, če sporoča nekaj, kar nekdo dela ni v redu. Na drugi strani morajo biti pred zlorabo teh pravic zaščiteni tudi trenerji in športni strokovnjaki. Ker tudi na drugi strani gre lahko za zaključek nekega strokovnega delovanja v športu. Posledice so na obeh koncih uničujoče.

Kaj vas je v primeru Fabjan najbolj presenetilo?
Uporaba fizične sile za doseganje rezultatov, kaj šele spolno nasilje z zlorabo položaja ne sodita v proces doseganja športnih uspehov na nobenem nivoju. V primeru, ko ima trener resurse, da lahko iz tekmovalcev potegne največ kar lahko in jih postavi na svetovni piedestal, med dobitnike medalj na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, se postavi vprašanje trgovanja oziroma pogojevanja dostopa do tega ekskluzivnega trenerskega znanja, oziroma odpiranja vrat v sam vrh športa, medijske prepoznavnosti in zanimanja sponzorjev, za spolne usluge. To je seveda spolna zloraba. Nekdo, ki ima znanja, pa uporablja fizično nasilje v kontekstu doseganja želenih rezultatov ali trgovanja s spolnostjo kot mehanizmom pripuščanja na vrh športnega Olimpa, ne sodi v športni prostor.

Vsako društvo in zveza, ki se ukvarja s športom kot glavno dejavnostjo, bi moralo vzpostaviti notranje varovalne mehanizme, ki bi jim striktno sledili. Na eni strani torej jasni gabariti, na drugi strani pa znanje, etika in morala tistih, ki se kot člani disciplinske komisije ukvarjajo s tovrstnimi ravnanji in ne nazadnje pogum, da se sprejme pravilna odločitev. V končni fazi, ne glede na uspeh tekmovalca, trenerja ali drugega športnega funkcionarja, uspeh ne opravičuje in ekskulpira nikogar za prevzem odgovornosti in posledic.

Kaj primer Fabjan razkriva o pomanjkljivostih zakonodaje na tem področju? Ali bi morale športne organizacije zakonsko odgovarjati za opustitev dolžnega ravnanja, ko pride do suma nasilja?
Da. Prav tako bi morali športni funkcionarji osebno odgovarjati v primeru prikrivanja zlorab, pa kakršnih koli že ...

Tega zakon zdaj ne predvideva?
Ne. Zakonske spremembe je treba implementirati smiselno in na več področjih, da se v celoti uredi problematika obravnave. Če uvajamo zgolj odškodninsko odgovornost posameznikov in hkrati nimamo vzpostavljenih temeljnih izhodišč, nima smisla. Mi si prizadevamo, da bi bila umestitev potrebne varovalke, disciplinske komisije, ki¸obvezno deluje v klubih in panožnih zvezah na podlagi disciplinskega pravilnika, obligatorna že v postopku registracije. Klubi in s tem športna društva ter tudi panožne zveze so organizirani po Zakonu o društvih in država bi morala zahtevati obvezno regulacijo teh področij, ne pa da se vse prepušča samo diskreciji posameznega društva, ali bo te vsebine sploh opredelilo kot nedopustne in nedovoljene ter določilo potrebne mehanizme za obravnavo teh vsebin. V tem trenutku po veljavni zakonodaji ni niti obvezno določiti v temeljnem aktu društva, da je spolna zloraba razlog za izključitev iz članstva društva. Zato se lahko vse vodstvene strukture brez slabe vesti izgovarjajo na tek kazenskih postopkov in ne storijo nič. Regulacija pa je odgovornost države.

V slovenskem judu Fabjanovo početje ni bilo skrivnost, tudi pri številnih drugih primerih nasilja ugotavljamo, da je okolica vedela, kaj se dogaja. Zakaj molčimo?
To je skrb vzbujajoče, ker pomeni, da se nekomu zaradi športnih rezultatov ali uspehov v trenažnem procesu podeljuje odpustek za tovrstno početje. Če so vedeli, bi seveda morali prijaviti. Če niso prijavili, bi morali prevzeti osebno odgovornost. Nisem pa še nikjer zasledila, kaj je storila ali storijo panožne zveze in športna društva za to, da se storilec odmakne iz trenažnega procesa in se zaščiti žrtev. Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki ima vzpostavljenih mehanizmov za zaščito žrtev, predvideva, da se storilec umakne, ne določa pa, da se mora žrtev nasilja zateči v varno hišo. Tudi v športu bi moral biti koncept enak, umakniti storilca in zaščititi žrtev. Če pa se izkaže, da je žrtev podala neresnično prijavo, je to treba strogo sankcionirati. 

Foto: Anže Petkovšek Barbara Pia Hrovat

Obstajajo športi, kjer je zlorab več?
Ne bi rekla. Veliki Britaniji so se s spolnim nasiljem soočali plavalci pa nogometaši, v ZDA so bile razkrite spolne zlorabe med gimnastičarkami. Gre za športe, ki niso kontaktni v smislu borilnih veščin. A tudi to ni okoliščina, ki bi utemeljevala ali pojasnjevala tovrstno nasilje. Fizično, psihično in spolno nasilje ni opravičljivo niti v kontaktnih športih. Res je, da jaz ne izviram iz borilnih, kontaktnih športov, a doslej še nihče ni na znanstveni podlagi utemeljil potrebnosti in vmesnosti nasilnih trenažnih procesov.

Športniki so navajeni ekstremnih naporov, psihičnih, čustvenih, telesnih, gredo preko svojih meja, navajeno so trdo delati, navajeni so se odpovedovati, cele družine so vpete v odpovedovanja, cele logistike družinskega življenja so podrejene športu, enako družinske finance. Zato je še toliko bolj pomembno, da smo zaščitniško naravnani predvsem do mladih športnikov, ter zahtevni do športnih funkcionarjev in trenerjev.

Nekdo investira svoje življenjske ambicije v športno pot, da je na koncu zlorabljen? Doseganje avtoritete z močjo, namesto moči z avtoriteto, je seveda postavljanje kočije pred konja. To so napačna izhodišča.

Katerega tipa nasilja je največ in katerega največ prijavljenega?
Da bi bilo najpogostejše spolno nasilje, si skoraj ne bi upala reči, ali pa ne želim razmišljati v tej smeri. Mislim, da je najbolj prisotno verbalno in s tem psihično nasilje, tudi fizičnega nasilja je veliko. V pravu se je na področju zaščite žrtev nasilja v družini zgodila evolucijska pot. Družba je morala ozavestiti, da nasilje nad šibkejšim v partnerskem odnosu v nobeni obliki ni sprejemljivo in šele potem so se lahko začele stvari spreminjati. Včasih je bilo bolj sprejemljivo, da je eden od partnerjev drugega udaril in so to gledali otroci ali, da mu je pobiral ves zaslužek in sam odločal o razporejanju družinskega dohodka, kot je danes. Zato športno problematiko smiselno vežem v kontekst Zakona o preprečevanju nasilju v družini, ker je izhodišče zelo podobno.

"Ko govorimo o vrstah največkrat prijavljenega nasilja v športu, je prijavljenega največ spolnega nasilja. To je nasilje, ki je z gledišča družbenega dojemanja najbolj zavržno, nesprejemljivo, a hkrati tudi najbolj regulirano. Mislim pa, da se psihičnega in fizičnega nasilja sploh ne prijavlja. Upala bi si trditi, da je tovrstnega nasilja bistveno več, kot se ga prijavlja, ker je za enkrat v športnem kontekstu še vedno apropriirano."

Foto: Anže Petkovšek Barbara Pia Hrovat

Kolikšen je delež lažnih prijav?
Ta možnost seveda vedno obstaja. Vedno je treba raziskati, ali je to le obrambna strategija nasilneža, ali pa je pomislek, da gre za neresnično, torej lažno prijavo, utemeljen. Obstoj lažnih prijav ne pomeni, da ni obstoja nasilja. Tukaj se zataknemo. Zaradi ene neresnične prijave ne smemo pri vseh ostalih prijavah zlorabe apriorno zamahniti z roko in se postaviti na stališče, da gre pač za še eno laž.

Kakšne okoliščine nastanejo, ko se žrtev odloči za prijavo?
Žrtev običajno prekine športno pot. Najprej se srečuje z nejevero okolice v smislu “tega ne moremo verjeti”, “to pa res ni mogoče”, v drugi fazi z osebno diskreditacijo, po navadi z očitki, da je športnik hotel nekaj doseči, pa mu ni uspelo, zdaj pa krivi trenerja in ga skuša diskreditirati. Potrebna je resna, kompetentna obravnava s strani ljudi, ki imajo znanja, etiko, moralo, da ne pride do vzpostavitve stigme, da nekdo zlorablja institut prijave zoper nekoga, ker nečesa ni dosegel, pa ne nazadnje, da se ne vzpostavi okolje sekundarne viktimizacije in nadaljnje viktimizacije prijavljitelja. To je še vedno problem, ker je družba še vedno prežeta s stigmami.

Ko gre za nasilneža, se ta verjetno ne ustavi samo pri eni žrtvi. V takih primerih se, tako kot je bilo v primeru ameriških gimnastičark, vsuje plaz prijav deklet, ki so bila zlorabljena na tak ali drugačen način. Ko pa se vzpostavi neka kritična masa, je to zadnje opozorilo, da je neko prijavo treba resno raziskati. To se pogreša v športnem svetu, resno naslavljanje te problematike. Na načelni ravni vsi obsojamo, ampak znotraj strukture ni mehanizmov.

Kakšna je razlika med sodnimi postopki pri nas in v tujini?
Da pride do prijave po navadi mine precej časa, odločitev mora pri žrtvi dozoreti, vzpostaviti mora čustveno in osebno razdaljo do nasilneža. Ko pa se zadeva začne obravnavati, imam občutek, da se v tujini zavrti bistveno hitreje, bistveno bolj odločno in v primeru, ko je ugotovljeno, da so očitki o zlorabi resnični, je storilec bolj strogo sankcioniran, predvsem pa umaknjen iz delovanja v športu na katerem koli nivoju.

V slovenskem normativnem okvirju so v poglavju IXX Kazenskega zakonika našteta kazniva dejanja, ki pomenijo poseganje v spolno nedotakljivost, jasno so opisana izvršitvena dejanja, določena kazen … Vendar ne govorimo o tem. Zgolj čakanje na pravnomočno sodbo, s katero sodišče ugotovi krivdo obdolženca, ne pomeni zaščite žrtve nasilja v kakršnikoli pojavni obliki. Odreagirati je potrebno prej, že v športnem društvi in panožno zvezi, seveda strokovno, z vso integriteto in odgovornostjo.

Ali je nasilja v športu vedno več ali več je prepoznavanja.
Več je prepoznavanja. Velikokrat me vprašajo: ali starši ne odreagirajo …

To je tudi moje naslednje vprašanje …
Valiti odgovornost na starše ni korektno. Starši niso prisotni na trenažnih procesih ali pa so zelo redko in verjamem, da takrat, ko so prisotni starši, se tovrstne zlorabe niti ne dogajajo. Starši se soočajo s posledicami, ni pa nujno, da prepoznajo vzroke. Lahko jih povezujejo s preutrujenostjo, preobremenjenostjo, rezultatsko naravnanostjo in zato nezadovoljstvom. Vrhunski šport je rezultatsko naravnan. Ne verjamem, da je prva misel staršev, ko vidijo, da se z otrokom nekaj dogaja, da je žrtev spolne zlorabe. Polega tega pa, ali je jasno, kako se mora obnašati žrtev nasilja, da ji bomo verjeli, da je žrtev? Zaenkrat še nihče ni na navedeno vprašanje odgovoril s pravili neke znanosti ali stroke.

"Predstava o tem, kako naj bi se žrtev obnašala in s tem dokazovala, da je res žrtev, je eden od najbolj trdovratnih predsodkov in vir napačnih razumevanj."

Kakšen je vaš nasvet staršem, kaj opazovati, na kaj biti pozoren, kaj vprašati?
Tudi v primeru ukvarjanja z vrhunskim športom je treba doma, v družini vzpostaviti varno okolje, zato, da se otrok lahko izpove in se umakne, da lahko reče, ne želim več na trening, ker se mi tam dogajajo stvari, ki zame niso OK. Izjemna kompleksnost, ki jo za družino predstavlja vrhunski šport, vstajanje ob petih zjutraj, vlaganja, kreditiranja, da družina lahko zagotavlja pogoje za uspeh, prilagajanje družinskega življenja ... ustvarja še bolj zahtevno okolje za športnika, da v nekem trenutku, morda na vrhuncu športnega uspeha, reče ne, ne grem več na trening. Občutek krivde, slabe vesti, sramu, samoizpraševanja, so grozni procesi za otroke, ki se po naši zakonodaji obravnavajo kot osebe do 18. leta starosti. Seveda so ti procesi grozljivi tudi kasneje. Pri 20-ih letih je na primer nekdo v trenažnem procesu že 15 let. Težko se je umakniti iz okolja, ki ga poznaš, menim, da gre za enako vprašanje kot za žrtve nasilja v družini. Zakaj pa ni šla prej? Kakor koli je to slišati grozljivo, se v tem okolju se še vedno počuti bolj varno kot v okolju, ki ga ne pozna.

Tudi na področju duhovnosti predvsem tantra joge je v zadnjem času razkritih več zlorab. Bi lahko potegnili vzporednice z zlorabami v športu?
Gre za zaprta okolja, kjer se te zlorabe dogajajo. Predvsem pa je v družbi treba preseči zavezo molčečnosti. Zaradi strahu pred avtoriteto, zaradi bojazni pred viktimizacijo, pred stigmo, smo raje tiho. Tudi to je naša naloga, da to zavezo presežemo. Ko se začne govoriti o nepravilnostih, ko se pritegnejo organi pregona, se aktivirajo disciplinske komisije, strokovnjaki, se prostor za zlorabe oži. Nihče od zlorabiteljev ne želi biti razkrit. Mehanizmi so podobni, predvsem pa gre za zlorabo moči, ki jo ima nasilnež nad žrtvijo.

Spolno nasilje z zlorabo položaja, nasilje v družini, ki se izvaja za štirimi stenami… vse to se dogaja izven nadzora tretjih. Pomembno bi bilo, da se na vseh nivojih ne le govori, torej: obsojamo, naslavljamo, se ne strinjamo, zdi se nam grozno … Vse to je sicer res in potrebno, treba pa je postaviti jasne gabarite delovanja zato, da se bo spremenila miselnost o dopustnem, dovoljenem, sprejemljivem …

Ste sami imeli kdaj slabo izkušnjo?
Ne, zato ne razumem, zakaj mora trener vzpostaviti avtoriteto z zlorabo. To je noro. Motiv športnika je doseganje rezultata, uspeha. Zato presega meje svojih zmožnosti. Ne verjamem, da so lahko zvezde športnega sveta, olimpioniki, dobitniki kolajn, sploh produkt zlorabe. To je popolnoma zgrešeno stališče in nakazuje na pomanjkanje določenih znanj ali vrednot v trenažnem procesu. Motivacije, pozitivnih psiholoških mehanizmov, kako nekoga pripraviti, da bo naredil nekaj, kar je v tistem trenutku izjemno težko, pa da bo naslednji dan spet prišel na trening. Da bo, ko ne bo uspel na tekmi, našel motivacijo za naprej, to je naloga in zaveza trenerja, ne pa zloraba. 

*Fotografije so posnete v hotelu Slamič

sergeja.hadner@styria-media.si