Szymon Szewczyk je vrsto let branil barve poljske izbrane vrste, leta 2006 pa je s takratno Union Olimpijo osvojil slovensko državno prvenstvo. Krajši pogovor z nekdanjim košarkarjem, ki ga je leta 2003 na naboru izbral Milwaukee, vendar v NBA ligi ni nikoli zaigral, je bil sicer opravljen v drugem polčasu dvoboja med Poljsko in Slovenijo.
- Selektor omenil sojenje, nato o tem ni želel govoriti
- "To je kolektivna igra, vseh 12 nas mora biti boljših"
Kaj lahko rečete o tekmi?
Tekma je zelo nervozna, sodniki dopuščajo, da se igra moško, ne piskajo veliko prekrškov. Lahko vidim, da sta obe strani nekoliko frustrirani zaradi tega. Pri Poljski žoga nekoliko boljše kroži, pri Sloveniji pa je v nekaterih akcijah prišlo do nesporazuma. Zdi se mi, da trener ni bil zadovoljen z Omićem, ki se je dvakrat znašel na napačnem položaju. Poljska je bila boljša pod košem. Ko je žogo dvakrat zelo blizu obroča dobil Olejniczak, jo je prvič izgubil, tudi v drugo ni z njo naredil nič. Trener Miličić je reagiral in na parket poslal Balcerowskega in takoj se je vse spremenilo. A tudi Andrzej Pluta je doslej dosegel 15 točk, izjemen je tudi naturalizirani igralec Jordan Loyd. Dosegel je 20 točk (na koncu 32; op.p.), od tega 19 v prvem polčasu, vendar ima težave z osebnimi napakami. Mislim, da bo po vrnitvi na parket še frustriral slovensko obrambo.
Kaj menite o slovenski reprezentanci?
Brez Luke igrajo bolj kot ekipa, vidim, da se trudijo biti pravo moštvo. Seveda pa je prava zvezda Luka Dončić. Nisem želel reči, da brez njega igrajo boljše, Luka iz vsakega posameznika izvleče nekaj več ... (Sledil je premor, saj je na igrišču prišlo do prerivanja; op.p.).
Nič resnega. Tako kot sem vam dejal na začetku, sodniki morajo nekoliko umiriti zadevo, preveč je komolcev in udarcev. To je vse v redu, naj zmaga boljše moštvo.
Če pa se vrnem k Luki ... Seveda je on diamant v ekipi. Je res zvezda, izjemen je tudi v ligi NBA, vsi tukaj so si ga prišli ogledat, vendar ga večina trenutno sovraži (smeh). Je izjemen košarkar. V dveh akcijah je bil nekoliko jezen in takšne trenutke mora Poljska izkoristiti in narediti razliko. Ko lahko mirno meče in podaja, imamo velik problem. Slovenija veliko meče za tri točke, na našo srečo ji met ni stekel.
- Ob parketu v Katovicah tudi legenda lige NBA
- V Katovicah vodstvo Lakers, Pelinka: Upamo, da Slovenija zmaga
Kako se spominjate vašega časa v Olimpiji?
Bilo je preprosto super. Osvojili smo prvenstvo. Ne vem, če se je že kdaj zgodilo, v katerikoli ligi, da bi ekipa prišla do naslova na takšen način. Izgubili smo vse domače tekme, a dobili prav vse v gosteh (Olimpija je s 3:2 v zmagah premagala Slovan, obe moštvi, za ekipo iz Kodeljevega je takrat igral tudi Saša Dončić, sta slavili le na gostujočem parketu; op.p.).
Kakšna pa je Slovenija, če odmislite košarko?
Ljudje so izjemni. A od vsega se najbolj spomnim odlične mineralne vode in to, da je bil blizu dvorane Tivoli majhen bar z burgerji in mesnim sirom. Velikokrat po treningih in tudi po potovanjih, ko smo se vrnili, smo s fanti odšli nekaj pojest. A seveda so tu gore, Triglav, čudovita narava ...
Ste se povzpeli na Triglav?
Seveda. Sem pravi Slovenec (smeh). Užival sem v gorah. Blizu Kranjske Gore ... Ah, zdaj mi je vseeno, lahko vam povem, kaj sem počel kot igralec Olimpije. Velikokrat sem odšel v gore, saj imam rad deskanje na snegu. Ljudje tega niso vedeli. Nadel sem si kapo, masko, vso opravo in nihče me ni prepoznal. To so bili lepi časi.
Za trenerja ste imeli tudi Zmaga Sagadina ...
Tako je. Najprej je bil na začetku sezone glavni trener Pino Grdović, nato sta prišla Zmago Sagadin in Sašo Filipovski. Slednjega zelo spoštujem. No, spoštujem tudi Sagadina, a bili so časi, ko nisva bila na isti strani knjige. Želel sem si oditi, imel sem priložnost, da zaigram za nek španski klub. Če zdaj pomislim, je pravzaprav šlo za neumno nesoglasje. A takšne reči se zgodijo. Potem ko smo osvojili prvenstvo, sem odšel. Predsednik kluba Anwil Włocławek, z njim sem veliko kasneje osvojil dva državna naslova, me je nekoč poklical, če naj zaposli Zmaga Sagadina in moj odgovor je bil odločen ne. Ni me poslušal, čez dva meseca pa ga je že odpustil. Takrat sem prijel telefon, poklical predsednika in mu dejal: 'Rekel sem ti!"