Pri Košarkarski zvezi Slovenije so opravili pogovor z nekdanjim slovenskim reprezentantom Markom Miličem, ki se lahko pohvali, da je v svoji karieri zaigral za številne velike evropske klube, postal pa je tudi prvi Slovenec z nastopi v ligi NBA.
Milko je bil vselej zelo zanimiv sogovorec, tej tradiciji se ni izneveril tudi v tokratnem pogovoru, kjer je opisal eno izmed prvih srečanj z ženo Vesno. Ta je bila takrat uspešna košarkarica. "Tudi na igrišču sva se kdaj dobila. Boljše bi sicer bilo, da se ne bi. Bila je... Že tako so dekleta bolj precizna pri metu, fantje so bolj 'fizikalci', boljše počnemo druge reči. Pripeljal sem jo v Kranj na igrišče, da bi prijateljem pokazal, kako 'luštno' Ljubljančako sem ujel. Začela sva metati proste mete. Zadel sem jih devet zaporedoma, malce sem se že ponosno postavljal, nato pa jih je ona 46. Bil sem jezen, prijatelji so se 'režali', pokali so od smeha, eden se je valjal po tleh. Prijel sem žogo in jo zabil skozi obroč ter ji rekel, če lahko naredi to. Pa sem odšel in jo pustil samo na igrišču (smeh)," je povedal Milič.
"Včasih sem bil preveč tekmovalen, enostavno so bile te stvari močnejše od mene. Skozi leta sem se malce umiril," je dodal. Na srečo mu Vesna dogodka ni pretirano zamerila, saj se je vse skupaj srečno končalo s poroko.
Že pred časom smo Miliču sicer namignili, da bi s svojimi zgodbami lahko napisal kakšno knjigo. "Saj so jo že vsi (smeh). Do knjig imam na splošno zelo veliko spoštovanje. Morda pa nekoč, ko bom še nekoliko starejši. Sem pa takšen, da če bi želel povedati tiste zanimive in 'žmohtne' zgodbice, bi lahko koga užalil. Nisem pa takšen tip, da bi to počel zaradi dveh dobrih anekdot. Če pa bi preveč v rokavicah napisal knjigo, ne bi bila tako zanimiva. Morda pa bom čez nekaj let našel tisto mejo, da bo knjiga zanimiva in ne bo koga užalila. Je pa zgodbic kar za nekaj knjig (smeh)," je dejal.
Tako se je na primer privajal na življenje v ZDA: "Najprej sem šel v Philadelphio, to je bil pravzaprav takrat čisti geto. Tam sem prišel pravzaprav z osnovnošolsko angleščino. Učil sem se jo v osnovni in srednji šoli, oni pa so tam veliko govorili v svojem slengu. Nič nisem razumel. Vsak dan smo se čemu nasmejali. Na primer ... Pozdravili so me z 'What's up?' in sem gledal gor, kaj je takšnega nad mano. Ali pa 'How you doin'?', kar je čisto preprosta fraza, jaz pa sem začel razlagati, kaj sem počel, da sem si našel hišo, da se še vedno navajam in da imam še vedno jetleg, oseba pa je bila že 100 metrov naprej. Tega je bilo veliko, lahko bi kar našteval."