V igri za gostitelje svetovnega prvenstva leta 2018 je bilo petnajst mest, ki so jih "šefi" pri angleški FA nato znižali na dvanajst. Ta mesta so bila Birmingham, Bristol, Derby, Hull, Leeds, Leicester, Liverpool, London, Manchester, Milton Keynes, Newcastle/Gateshead, Nottingham, Plymouth, Sheffield in Sunderland. FA se je za sodelovanje zahvalila Liecestru, Derbyju in Hullu.

Kandidatura Anglije je dobila nov zagon po tem, ko je vlada podpisala vse garancije, ki jih zahteva Mednarodna nogometna zveza (FIFA). To zajema finančna zagotovila v višini 300 milijonov funtov in ostale zaveze, ki zajemajo varnost, vize in takse. Po nekaj mesecih kritik in nesoglasij se zdi, da so na Otoku končno našli skupni jezik.

Tudi zato ne počivajo niti Američani, ki bi svojemu velikemu bratu kaj lahko "speljali" prireditev, za katero se ZDA potegujejo tudi leta 2022. Po najnovejših študijah, ki so jih izdali čez lužo, naj bi morebitno SP, prvo na severnoameriški celini po letu 1994, prineslo več kot pet milijard dolarjev. In ne samo to – klecajoče ameriško gospodarstvo bi dobilo 100 tisoč novih služb, kar je v trenutni gospodarski situaciji še kako pomemben podatek. Za organizacijo za zdaj kandidira 27 mest in 32 stadionov, kot kaže pa se po obračunu na SP v Južni Afriki med Anglijo in ZDA že kmalu obeta tudi drugačen "derbi". Tokrat organizacijske narave.