Franka Anić v borbi za bronasto odličje ni bila prava. To se je videlo od daleč. Po izenačeni prvi rundi (3:3) do konca borbe ni osvojila točke in Američanka se je zasluženo veselila bronastega odličja. Povsem nasprotno razpoloženje je vladalo v slovenskem taboru. Anićeva je najprej na robu solz odbrzela mimo novinarjev, po nekaj minutah pa le stopila pred sedmo silo. "Razočarana sem. Nisem se dobro borila. Po borbi s Korejko se nisem pobrala. To je to," je kratko dejala in priznala, da je bil taktični načrt drugačen: "To ni bilo to. Taktična zamisel je bila, da jo držim na razdalji in ji ne dovolim, da se mi približa. Potem pa sem morala napasti in se približati. Nič." Jo je morda zdelal tudi pritisk? "Ko veste, da je to zadnja priložnost za kolajno, potem je tu tudi pritisk."

Nekoliko bolj zgovoren je bil vodja slovenske taekwondo odprave Dušan Pantar. "Kaj naj rečem? Želel sem si več, tako kot vsi. Franka je šla malo preveč rezervirano v to borbo. Ne vem, zakaj, saj je nasprotnico poznala. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti. Tudi med rundami nisva komunicirala tako, kot bi morala. Nekaj se ji je v prvi rundi zamerilo." Končno peto mesto pa je vseeno lep rezultat. "To je za naš taekwondo odličen rezultat. Vsekakor. In tudi ona je pokazala, da zna in da lahko še računamo nanjo. Ampak žal, tako je," je dejal Pantar. Kako je on videl borbo? Je bil morda pritisk kolajne prevelik? "Mogoče, ne bi mogel reči. V prejšnji borbi s Korejko je dobila močan udarec v nos. Krvavitev so sicer ustavili, ampak ni mogla dihati skozi nos. Tudi to jo je sigurno malo zaviralo. Ta strah, da ne bi še enkrat dobila v nos," je razkril in pogled usmeril v soboto: "Jutri je nov dan. Imamo še dva izvrstna borca. Tako Nuša kot Ivan gresta lahko daleč. Vedno pa se lahko zalomi v prvi borbi. To je tak šport. Ni tek na 100 metrov, da bi vedel, koliko stotink manjka. Tu se lahko hitro obrne. Sta pa oba dobro pripravljena. Jutri bo še zanimiv dan."