Čeprav ni selektor niti kateri od pomočnikov Srečka Katanca, ima 60-letni Igor Benčič že leta neomejen dostop do najbolj skritih kotičkov slovenske reprezentance. Priljubljeni "Čine" je zaupnik reprezentantov, o katerih vedno govori z izbranimi besedami, seveda pa je prava zakladnica anekdot.
"To (začetki, op. a.) je bilo popolnoma nekaj drugega kot danes, res malo smešno. Se spomnim, da na prvi tekmi, pri kateri sem bil zraven, nismo imeli niti enakih dresov za trening. En je bil rumen, drugi zelen, tretji moder. Tudi ni se nam zdelo samoumevno, da bi bili vsi enaki. Sčasoma pa se je to spremenilo, da smo prvič dobili enake drese, hlače in drugo. Prvič, ko sem bil jaz na tekmi z A-reprezentanco, to je bila tekma s Hrvaško, ki smo jo izgubili z 0:2, sva jaz in sodelavec noč pred tekmo prala hlačke," se je v intervjuju za decembrsko številko Našega nogometa spominjal Benčič.
"En dan smo trenirali z njimi, drugi dan pa smo igrali z njimi. In vem, da se je Zlatko (Zahović) razjezil, da mu dajem umazane hlače. Sem rekel, da sem jih celo noč pral, pa jih nisem mogel bolj oprati. Ker ni bilo pa denarja, da bi nam jih v hotelu oprali. Ne vem, ali ni bilo denarja ali oni niso mogli oprati. Po tisti tekmi so imeli nekateri igralci dovolj. Potem so začeli nabavljati za vsako tekmo nove hlačke, nove drese. Prej smo igrali in trenirali z enimi dresi. Spremembe so ogromne, tega se ne da z opisati z besedami."
Prvega ne pozabiš
V posebnem spominu mu je ostal prvi veliki turnir, Euro 2000, na katerega je reprezentanco popeljal Srečko Katanec, ki se je na prehodu v leto 2013 vrnil na klop izbrane vrste.
Amsterdam v belem
"Najbolj sem si zapomnil to tekmo s Španijo, ker je prišlo kakšnih 10.000 naših navijačev. To je bilo pa res impresivno. Smo prišli ven in je bilo vse belo, ker so bili navijači v naši Trigi majici. To je bil pa res tak dogodek, da ti gredo kar dlake pokonci. S sodelavcem Gašperjem, ki mi je pomagal, sva samo gledala, kaj je zdaj to. Tam po mestu, ko smo se vozili s kombijem, preden smo šli na tekmo, je šel avtobus po Amsterdamu in je kar skakal. Sem si mislil: 'Kaj pa to skače?' Pa so naši navijači skakali po ritmu 'kdor ne skače ni Sloven'c' in avtobus je točno tako skakal.
Krasen stadion, ta arena v Amsterdamu. Tisto je bilo pa res enkratno. Cel dogodek je bil lep. Pa tudi tista tekma s Srbijo, ko smo vodili 3:0, pa smo na koncu dobili 3:3, z malo smole, no. Zadnja tekma je bila z Norvežani, 0:0 mislim, da je bilo. Pa tudi potem, ko smo šli v Korejo, je bil velik dogodek. Pa Afrika 'itak'. No, Afrika je bila spet ta sedanja generacija, ki mi je tudi najbolj pri srcu. Ti, ki še zdaj igrajo, (Valter) Birsa, Sarma (Samir Handanović), Ilke (Branko Ilić) in drugi. (Mišo) Brečko, Kiro (Andraž Kirm), ..."
"Bog ne daj, da kateremu daš premajhno ali preveliko majico"
Pot v Južno Afriko je bila trnova – Slovenija takratnega selektorja Matjaža Keka je z izvrstnim finišem in zmagami nad Poljsko in Slovaško prišla do tekem dodatnih kvalifikacij proti Rusiji, "Čine" pa pravi, da je bil v napredovanje prepričan že, ko je v mreži končal strel Nejca Pečnika za končnih 1:2 v Moskvi.
"Ko smo čakali tisto tekmo v San Marinu, če bodo Poljaki izenačili ali ne bodo, tisto je bilo malo napeto. Tista dodatna tekma z Rusijo pa je bilo nekaj neverjetnega. Tisti trenutek, ko je dal Pečnik gol, sem rekel, da bomo šli naprej. Jaz sem sam pri sebi mislil, da bomo šli naprej. Čeprav, potem ko prideš na tekmo, si misliš, saj ne bo, ne bomo. Ampak jaz sem kar verjel, da bomo," je dejal legendarni član reprezentance, ki mora velikokrat ugoditi specifičnim željam.
"Imam zelo pridnega sodelavca, Novico, tako da skupaj kar fino shajava in delava. Začnemo zjutraj. Če je tekma, se pripravljamo en teden. Jaz A-reprezentanco, on vse ostale, na primer mlade reprezentance. Ponavadi je oboje ob istem času. Je malo napeto, ker vedno misliš, da boš kaj pozabil, da česa ni. Vedno kaj manjka. Različni so. Vsak igralec hoče nekaj svojega imeti, in če tega ni, potem je malo hudič. Zato si vedno malo nervozen tisti teden preden greš. Ko je že enkrat zbor, potem gre vse po utečenem tiru in ni težav. Je pa tako, da moraš vse pripraviti. Zdaj jih že toliko poznam, da vem, kateremu M, kateremu L, XL. Kateremu bog ne daj, da daš preveliko majico, enemu premajhno. Pač, to so take želje, standardne, ki jih imajo vsi. Radi so oblečeni lepo, to je to."
Handanović točno ve, česa nima
Za razbijanje napetosti pred tekmami po besedah Benčića vedno poskrbi Samir Handanović. Ljubljančan, na najnovejših lestvicah tudi med stotimi najdražjimi nogometaši na svetu, je eden takšnih, ki se samo pretvarja, da si kaj želi, da bi sprostil ljudi okoli sebe, podobno, kot sta nekoč počela Primož Gliha in Sašo Udovič.
"Moram reči, da so zelo skromni. 'Sarma' vedno najde kakšno takšno vprašanje. Na zadnji akciji je hotel dolgo bundo, me je vprašal po njej. Sem ga vprašal, katero misli, čeprav sem vedel. On točno ve, česar jaz nimam, in me točno po tistem vpraša. Ampak tako on razbija nervozo pred tekmo, točno vem. Ker to se vedno zgodi nekaj minut pred tekmo, preden se sleče, preden gre ven: 'Kje imaš to, kje imaš to?' Ker mora nekje se sprazniti, kajne? Tako kot je imel včasih Gliha," pravi Benčič.
"Minuto preden je šel ven, je rekel: 'Daj mi zamenjal 'klipone'!' Ampak vedno. On mogoče niti ne ve, ampak jaz točno vem, da je on to vedno delal. Vedno. Še kar nekaj je takih. Na primer – Sašo Udovič je vedno prišel na zbor in je rekel: 'Jaz pa ne bom mogel igrati. Čine, mene vse boli, to tekmo pa jaz ne bom mogel igrati.' Potem je pa 'itak' igral vse tekme. Eni imajo tako, drugi pa drugačno praznjenje. V glavnem je tako, pred tekmo so vsi bolj tiho, osredotočeni sami nase, se koncentrirajo."
"Z Oblakom je bilo smeha še pa še"
Tudi o selektorjih je "Čine" v svojem slogu govoril z izbranimi besedami, čeprav se je moral privajati na različne delovne navade vseh – tako Zdenka Verdenika, Bojana Prašnikarja in Branka Oblaka, kot nazadnje tudi Keka, Slaviše Stojanovića in Katanca.
"S Srečkom mi je bilo enkratno, z njim mi je enkratno. On je tudi, tako jaz mislim, preobrnil našo miselnost, ko je prvič prišel in drugič enako. 'Fajn' je bilo delati z vsemi. Z Oblakom smo se nasmejali, to je bilo smeha še pa še. Tak prijeten človek, res. Z Zdenetom je bil samo začetek. Takrat je bilo vse še v povojih. Saj pravim, nismo imeli niti dresov, niti žog. Se spomnim, na Malti smo imeli pet žog s seboj. Ena je bila taka, ena drugačna, ena tretja, tako da smo vse bolj skupaj improvizirali. Zdaj je pa to vse fino. Srečko je pa res poseben," je nadaljeval Benčič.
"Poznam ga že od prej, kot mulca, ki je igral pri Ljubljani. Pa tudi pomočnike ima dobre, ima (Željka) Milinovića pa (Aleša) Čeha, ki sta bila v njegovi zlati generaciji. Njiju poznam še od takrat, ko sta bila 'mulca' na Slovanu. Pa (Nihada) Pejkovića tudi, on je tudi na Slovanu zrasel. V bistvu imamo zdaj kar slovanovce v reprezentanci."
Sredi puščave našli poceni kokakolo
Benčič, ki priznava, da bi si lahko toliko tujih držav ogledal le, če bi zadel na loteriji, si je najbolj zapomnil prvo gostovanje reprezentance v Mehiki, ko so sredi puščave morali zamenjati avtobus, nato pa pili najcenejšo kokakolo v življenju.
"Južno Ameriko imam rad, saj sem že od nekaj, že kot otrok, sanjal o Južni Ameriki. Mehika, to je bilo pa nepozabno. 14 dni smo bili tam, veliko smo si tudi ogledali. Kot sem rekel, včasih ni bilo tako resno kot danes. Malo smo trenirali, malo smo igrali, mislim, da tri tekme. Ogledali smo si Mexico City, pa Hermosillo. Se spomnim, da smo šli z avtobusom kakšnih 300 km v neko mesto, pa nam je trikrat avtobus crknil. Trikrat smo ga morali zamenjati, vse v puščavi," se je spominjal "Čine".
"Po tem, ko smo prehodili kakšna dva kilometra, je bila tam neka trgovina, neka baraka. Notri so imeli čips, kokakole in te reči. Cena je bila pa tako smešna, da cenejše nikoli nisem videl. Mexico City je pa ogromen, ima 12 milijonov prebivalcev. Samo smetišče je bilo velikansko. Vsak dan pripeljejo za en azteški stadion smeti. In na tem smetišču dela in živi milijon ljudi. Samo na smetišču. Do smetišča pa greš z avtobusom kakšnih 15 minut pa sploh ne prideš mimo. Gore in gore smeti. Impresivno je videti tudi z letala."
Pojesti mora med prvimi
Nasploh skupaj s sodelavci opravi veliko dela v zakulisju, najtežje ga čaka prav na gostovanjih, ko nima pomoči, pravi. Priprava slačilnic in žog sta le delček vseh opravil, ki ga čakajo pred, med in po vsaki tekmi.
"Gostovanja so precej 'zafrknjena', ker sem sam, dela je pa za več ljudi. Novica gre ponavadi z mladimi, en mora biti v skladišču. Običajno reprezentanca pride na gostovanje en dan pred tekmo. Ko prideš, se moraš namestiti v sobe, jaz imam en kup stvari. Ponavadi je takoj kosilo. Vsi so nervozni, lačni, vsi bi jedli. Čez dve ure je pa trening. Potem moraš ti prvi pojesti, tisto odložiti, pospraviti in takoj iti na trening. Po treningu, ko pridemo, tisto je pa najlepše. Na večerjo, potem pa takoj spat, takrat me pa pobere. Gostovanja so kar malo naporna," pravi Benčič, ki pred prihodom ekipe še zadnjič preveri stanje v slačilnici.
Kek od doma prinesel dres Handanoviću
"Tisto imam pa rad, da grem ene dve, tri ure prej, da vidim, če mi kaj manjka. Sem vedno nervozen. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da mi je kaj manjkalo. Če ne bi bil toliko prej … Enkrat v Mariboru smo pozabili vratarske drese, pravzaprav jih je pozabil moj kolega Novica (smeh). Hvala bogu smo šli toliko prej, da je šel on hitro domov po tisti dres. Je pa tudi (Matjaž) Kek prinesel od doma dres, ker mu ga je dal Handanović za sina. Tako da tudi, če ga ne bi dobili, bi ga imeli, ampak samo enega. Enkrat so mi v Ukrajini, tega ne bom pozabil, ukradli hlače. Ne vem kako, da so mi ukradli dolge zimske hlače za vratarje. Bilo pa je mraz, prve kvalifikacije v Ukrajini za evropsko prvenstvo, ko je snežilo. In nisem imel hlač. Sem šel k Ukrajincu, če mi posodi, pa mi ni hotel dati. Potem smo pa nekaj improvizirali. Sem mu dal od (Branka) Ilića eno trenirko, pa eno svojo, tako da sta, ker je bil res mraz, imela nekaj za spodaj.
"Žoge? Žoge so pa problem. Eni imajo radi, da so trde, eni imajo radi, da so mehke. Vratarji ne marajo, da so preveč trde. Zdaj imam tako prakso, da z (Nihadom) Pejkovićem dava vratarju, on preveri žoge in tako, kot reče on, takšne jim damo. Včasih je bil pa to večji problem, ker (Ermin) Šiljak je imel rad trdo žogo, drugi pa mehke. Enim so bile tako pretrde, drugim premehke. In to je bil vedno problem. Tako da zdaj okrog teh žog nimam več takih problemov. Pa tudi žoge so zdaj boljše, kot so bile včasih."