Bosmanovo pravilo

Bosmanovo pravilo je stopilo v veljavo leta 1995, in sicer na pobudo belgijskega nogometaša Jeana-Marca Bosmana, ki se je pritožil, ker zaradi strogega sistema ni mogel zapustiti belgijskega Liega. Revolucionar evropskega nogometa je danes na robu bankrota.

Evropski nogomet je po uvedbi Bosmanovega pravila leta 1995 stopil v obdobje divje globalizacije in internacionalizacije, posledično pa danes v številnih najmočnejših evropskih klubih domače igralce komajda preštejemo na prste ene roke. Predsednik Uefe, Michel Platini, je že večkrat dal pobudo za radikalne spremembe v evropskem klubskem nogometu, a se vsaj za zdaj še vedno bori z močnim odporom vplivnega lobija v skupini G-14. Medtem ko se Platini zavzema za širitev nogometa na vzhod in za reorganizacijo Lige prvakov, Sepp Blatter meni, da je počasi treba narediti konec divjemu nogometnemu trgovanju in znova več poudarka nameniti domačim nogometašem: "Evropska unija v svoji ustavi športa eksplicitno ne obravnava, zato bomo decembra o tem spregovorili prvič. Pripravljamo celo vrsto postopkov, ki bi zaustavili že povsem nerazumljiv pretok tujih nogometašev v najmočnejših evropskih prvenstvih," je povedal Blatter. Švicar se na čelu krovne nogometne organizacije zavzema za to, da bi lahko v začetnih enajstericah hkrati nastopilo največ pet tujih nogometašev, medtem ko bi preostalih šest mest morali zasedati igralci, ki prihajajo iz iste države kot prvenstvo, v katerem nastopa dotični klub.

Blatter trdi, da bo EU dovolila krovnim športnim organizacijam, kakršna je denimo Fifa, da same urejajo in določajo pravilnik in jim pri tem ne bo treba slediti ustavnim načelom, ki jih zapoveduje EU. Predsednik Fife je prepričan, da so v nogometu sicer že vidni nekateri pozitivni trendi: "Ogledal sem si tekmo med Interjem in Juventusom. Medtem ko je imel Inter v svojih vrstah le tri Evropejce in niti enega Italijana, je Juventus srečanje začel s kar šestimi domačimi nogometaši. Prepričan sem, da se že dogajajo določeni premiki in da se bodo klubi začeli zavedati pomena igranja z domačimi igralci."

Španec Cesc Fabregas je letos najboljši igralec Arsenala. Če ne bi bilo Bosmana, po vsej verjetnosti nekdanji up Barcelone nikoli ne bi videl Anglije. © Getty Images

Nova ureditev bi nedvomno najbolj prizadela nekatere angleške predstavnike, med katerimi verjetno ni treba posebej izpostavljati Arsenala, ki bi ob novi ureditvi trčil ob sila resen problem – v članski ekipi Arsenala je prijavljenih le sedem Angležev, z izjemo nadarjenih Walcotta in Hoyta pa bi verjetno navijače topničarjev kar zmrazilo, če bi barve angleške zastave branili anonimneži, kot so Henri Lansbury, Kieran Gibbs in drugi.

Afričani niso več tujci

Najbolj odprti so glede tujih nogometašev na Iberskem polotoku. Španska zveza je namreč nedavno izdala dekret, ki nogometašev iz Afrike nič več ne obravnava kot tujce.

Seveda zgodba še zdaleč ni končana. V prihodnjih tednih lahko pričakujemo silovit odpor skupine G-14, ki je Uefi že nekajkrat zagrozila z ustanovitvijo lastnega tekmovanja, pred dnevi pa je povabilo v čedalje močnejši lobi dobilo še 40 evropskih velikanov – zanimivo, povabilo je prejela tudi beograjska Crvena Zvezda. Resda bi novi pravilnik močno pristrigel krila najbogatejšim evropskim klubom, a prav iz Blatterjevih besed je moč razbrati še eno težavo: kot že rečeno, je Inter proti Juventusu igral kar z osmimi neevropskimi nogometaši, le-ti pa večinoma posedujejo tudi potni list držav članic EU; tehnično je torej denimo argentinski branilec Nicolas Burdisso tudi Italijan. Še bolj so s podeljevanjem potnih listov radodarni v Španiji. O tem najbolj zgovorno priča dejstvo, da je Barcelona še avgusta imela v svojih vrstah štiri tujce, po birokratskem toboganu in hitri nacionalizaciji tujcev (Eto'o, Giovani, Ronaldinho) pa je tehnično zdaj tujec le še Yaya Toure iz Slonkoščene obale. Zdaj so torej na potezi najmočnejši klubi.