Vsaj po eni lastnosti je Marinko Dragić edinstven oče v Sloveniji. Kljub številnim bratskim navezam je namreč edini, ki ima v košarkarski reprezentanci oba svoja sinova. Gorana, člana Phoenixa in najkoristnejšega igralca pred kratkim minulega turnirja na Kitajskem, in tri leta mlajšega Zorana, ki je v zadnjih letih nastopal za Slovana.  "Oba sta zelo dolgo čakala na trenutek, da bosta zaigrala v isti ekipi. Ni jima uspelo ne na Iliriji ne na Slovanu, zdaj pa se je to zgodilo v reprezentanci. Njuna želja je skupni klub v NBA ali Evropi,“ pravi Marinko.

Prvi šport bratov Dragić ni bil košarka, ampak …
Najprej sta trenirala nogomet, ki sem ga nekoč tudi jaz igral in jima gre še zdaj dobro od nog. Nato si je Goran poškodoval nogo in kmalu je prišla na vrsto košarka. Oba sta skupaj začela vaditi tako nogomet kot košarko. Gorana je sošolec povabil na trening in tako se je začelo. Najprej je igral za šolo, nato Ilirijo, Slovana in tako naprej. Goran je na Ilirijo prišel v drugem razredu osnovne šole. Ko je bil star 15 let, je že igral v prvi članski peterki. Bil je zelo droben otrok. Nikoli ne bi rekel, da bo tako zrasel. Hiter pa je bil že kot otrok.

 

Sta se v otroštvu veliko podila za žogo na ulici ali zunanjih igriščih?
Da, ko sta bila manjša, sta skupaj igrala proti meni za sladoled. Ko sta izgubila, sta se vedno kregala, kdo je kriv. Obtoževala sta drug drugega, nato pa sem jaz plačal sladoled, da je bil mir (smeh). Košarko je trenirala tudi moja žena.

 

Zoran se je veliko zgledoval po Goranu.
On je njegov vzornik, tudi zdaj sta vseskozi "na vezi“ prek telefona. Če Zoran slabo igra, ga Goran takoj pokliče iz ZDA in mu pove, kako je treba. Zoran ga precej uboga. Kot otroka sta se tudi precej kregala, vendar pet minut nista mogla zdržati drug brez drugega. Ko sta postala starejša, sta začela držati skupaj.

 

V zadnjih sezonah je Zoran igral na Slovanu, napredoval z velikimi koraki in ne dvomimo, da mu ponudb ne manjka.
Po mojem mnenju bo gotovo zapustil Slovana, saj ima nekaj ponudb. Najraje bi igral v Olimpiji, če se bo stanje uredilo. Zanj se zanimata Krka, Hemofarm, interes je pokazal klub iz Italije. Janez Rajgelj ga je poklical, nadaljnja pogajanja pa so odvisna od menedžerja. Čaka, da bo sestavljena ekipa. Zoranu se ne gre toliko za denar, ampak za minutažo na višji ravni.

 

Se oba rada vrneta domov?
Ni dneva, da se z Goranom ne bi slišali po telefonu ali skypeu. Zelo ga daje domotožje. Kliče ob dveh, treh zjutraj, ampak ni težko. Vedno ko odigra dobro tekmo, takoj pokliče, češ, vidiš, oči, kako mi je šlo. Po slabih pa ne pokliče … (smeh)

 

Ste sicer kot družina zelo povezani?
Tako je, vseskozi sem ju spremljal na tekmah, ko sta bila mlajša, smo veliko igrali skupaj. Tudi zdaj še odigramo nogomet z njunimi prijatelji. Zelo dobro jima gre. Zdaj je je bil Goran doma več kot en mesec. Šel je na morje z dekletom, obiskali smo moje starše v Bosni in Hercegovini, kamor smo sicer odhajali na počitnice vsako leto, tam imata prijatelje. Vsako leto Goran tja odnese žoge, drese, majice, športne copate.

Po poklicu ste šoferski inštruktor. Kdaj sta brata sedla za volan?
Učil sem ju od malega, že s štirimi, petimi leti sem ju posadil za volan. Nismo dovolili, da bi ukradla ključe. Dejal sem, da če hočeta voziti na parkirišču, naj povesta. Želel sem biti zraven. Zelo hitro po polnoletnosti sta opravila vozniški izpit.