Moštvo Orlando Magic se je ligi NBA pridružilo leta 1989. Lastniki so se med imeni Heat, Tropic, Juice in Magic na koncu odločili za slednje in že čez nekaj sezon tudi s ščepcem magije prišli do imenitnega dosežka. Šele v svojem sodelovanju v ligi v sezoni 1994/95 se je Orlando po razmerju zmag in porazov 57-25, ki ga je dosegel v rednem delu sezone, nato prek Bostona, Chicaga in Indiane, ki jih je izločil v končnici, zavihtel v finale. Tam je sicer izgubil s Houstonom, pri katerem je kraljeval v vseh pogledih veliki Hakeem Olajuwon, kljub temu pa Orlando ni imel razlogov za žalovanje. Botra njegovega uspeha pa sta bila predvsem mlada Shaquille O'Neal in Anfernee Penny Hardaway.

Uspehi Shaquilla O'Neala

štirikratni prvak NBA trikratni MVP finalov NBA dvakratni najboljši strelec NBA trikratni MVP tekme zvezd 15-kratni udeleženec tekme zvezd 2000 – MVP lige NBA 1994 – MVP svetovnega prvenstva 1992/93 – novinec leta

Verjetno so vodilni možje Orlanda slutili, vedeli pa niso, kakšna zvezda svetovnih razsežnosti bo postal O'Neal, ko so ga leta 1992 izbrali na draftu. Orjak z 216 centimetri in 143 kilogrami je bil prvi izbor. Že prvo sezono je pokazal, da ni maček v žaklju, Orlandu je pomagal do 20 zmag več kot v prejšnji sezoni, povprečno dosegel 23,4 točke in 13,9 skoka, bil imenovan za novinca leta in postal prvi rookie v prvi peterki tekme zvezd po Michaelu Jordanu leta 1985. V svoji drugi sezoni je svoje točkovno povprečje še izboljšal, novembra 1993 pa se je proti New Jerseyju veselil svojega prvega trojnega dvojčka v karieri: impresivnih 24 točk, 28 skokov in 15 blokad. Tedaj se je Orlando tudi prvič v zgodovini uvrstil v finale. V videu si oglejte njegove vrhunce iz Orlanda, znamenito lomljenje koša je približno na 35 sekundah.



Njegova tretja sezona pa je bila zgodovinska, Čarovnija se je prebila do finala, kjer pa je bil Houston z Olajuwonom, Samom Casellom , Clydom Drexlerjem , Robertom Horryjem , Hrvatom Žanom Tabakom in ostalimi premočna in predvsem preveč izkušena ekipa za Shaqa in tovariše. Naslednjo sezono (1994/95) je bil veliko poškodovan, kljub temu pa je zaigral še na svoji četrti zaporedni tekmi zvezd ter Orlandu pomagal do finala vzhodne konference, kjer so ga izločili Biki iz Chicaga. Tako se je O'Nealova "čarovniška" zgodba končala. Poleti je prestopil v Los Angeles.

Drugi steber, na katerem je slonela Orlandova igra v njegovi zlati dobi, je Penny Hardaway . V klub je prišel sezono za Shaqom, leta 1993, ko se je Orlandu znova nasmehnila sreča, da se je na naboru lahko odločal prvi. Izbrali so Chrisa Webbra , a ga z Golden Statom zamenjali za tretji izbor Hardawaya. Z višino 201 centimeter je lahko igral vsaj tri položaje, bil je spreten in hiter. Že prvo sezono je dosegel povprečje več kot 16 točk, šest podaj in pet skokov na tekmo. Že v svoji drugi sezoni je bil imenovan v začetno peterko tekme All stars in v prvo peterko lige. Postal je edini igralec, ki je v NBA v rednem delu dosegel 20 točk in pet podaj, ob tem pa imel vsaj 50-odstotni met iz igre. Z O'Nealom sta se imenitno dopolnjevala, še več bremena nase pa je prevzel, ko se je veliki fant poškodoval in tudi kasneje, ko se je od Orlanda poslovil. V sezoni 1996/97 je bil še tretjič zapored izbran v prvo peterko tekme zvezd. V končnici, ko se je Orlando bojeval z Miamijem, je na zaporednih tekmah dosegel 42 in 41 točk, a je njegova ekipa vseeno klonila.



To pa je bilo tudi zlovešče znamenje zatona njegove kariere. Nasledjo sezono (1997/98) si je namreč poškodoval koleno in izpustil večino tekem. Vrnil se je leta 1999, ko je Čarovniji pomagal z dobrimi 15 točkami ter po petimi skoki in podajami. Sledila je menjava v Phoenix , kjer je prebil štiri leta ob ponavljajočih se težavah z zdravjem, njegova zvezda pa je počasi zahajala, o čemer govorijo številke: dobrih 12 točk, štirje skoki in štiri podaje v 236 tekmah za Sonca. Nato je dve sezoni prebil še v New Yorku , eno pa v Miamiju , kjer so ga decembra 2007 odpustili.