Iz obljub politikov in športnih funkcionarjev ni bilo nič. Najboljši srbski plavalec vseh časov Milorad Čavić je izpolnil obljubo in postal olimpijski podprvak, vendar je kljub temu ostal brez prave infrastrukture, ki jo za vadbo potrebuje vrhunski športnik. "Postal sem olimpijski podprvak, kar pa ni bilo dovolj, da bi mi v moji državi omogočili normalen trening. Želel sem si živeti v Srbiji, a če želim dosegati vrhunske rezultate, nimam izbire. Moram oditi," pravi Čavić, ki se je v Pekingu kot edini enakovredno postavil po robu velikemu Michaelu Phelpsu.

	Kaj naj med plavanjem razmišljam o tem, da mi bo streha padla na glavo? Milorad Čavić

"Pred enim mesecem sem začel trenirati v bazenu na Tašmejdanu, ko pa se je tam zrušila streha, sem se preselil na Banjico. Hvaležen sem ljudem iz edinega preostalega beograjskega bazena, da so mi omogočili vadbo, vendar sem imel tudi pri njih probleme. Bazena na ogrevajo, med treningi pa sem moral paziti tudi na druge plavalce, saj sem vadil v terminih plavalnih šol in rekreativcev."

Čavić zatrjuje, da je bila ta odločitev najtežja v njegovem življenju. Vendar pa v dotrajanih in že kar nevarnih objektih v nekdanji jugoslovanski prestolnici preprosto ne more več trenirati. "Kaj naj med plavanjem razmišljam o tem, da mi bo streha padla na glavo? Večkrat se pošalim, da bo imela Srbija na OI v Londonu v plavanju predstavnike le v hrbtnih disciplinah, saj bodo vsi tekmovalci vajeni vseskozi gledati v zrak."

Če ne bi bilo tragično, bi bilo res smešno.