Med novinarji na kolesarski dirki po Franciji je izstopal veteran z več kot 40 leti izkušenj pokrivanja dirke vseh dirk. David Walsh je zaslovel predvsem kot novinar, ki je razkril dopinške rabote Lancea Armstronga. V pogovoru za STA je dejal, da je Tour danes kredibilen, zato se mu zdi najboljši, odkar ga spremlja.
Je med tistimi, ki že leta spremlja fenomen Tadeja Pogačarja, ki je prišel še do pete zmago na Touru. Zanj je Pogačarjevo obdobje, odkar poroča s francoske pentlje, najboljše doslej.
In čeprav nekateri kritiki ob prevladi, ki jo na kolesu kaže 27-letnik s Klanca pri Komendi, radi ugibajo o možnosti, da je v ozadju kaj nedovoljenega, novinar in urednika športa pri časniku The Sunday Times pravi, da ni slišal še nobene konkretne informacije o tem.
Kdaj ste se prvič soočili s to epsko dirko, ki letos poteka v 113. izvedbi?
Najprej sem bil na dirki po Franciji kot navijač, in sicer leta 1982, prav tako naslednje leto. Prvič pa sem ga kot novinar pokrival leta 1984. Ne vem, koliko Tourov sem pokril od takrat, ker tega ne štejem in sem vmes pokril tudi kakšen drug dogodek, a verjetno tam nekje med 30 in 35. Na kratko, bil sem na mnogih Tourih, lahko bi celo rekli na premnogih.
Kako se je dirka spremenila v tem času?
Tour je po vseh teh letih še vedno Tour. Vedno je bil epska dirka, tudi danes je. Vendar se je precej spremenil, prepričan sem, da na bolje.
V katerem smislu?
Ko sem prihajal sem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, in potem v prvem desetletju tega stoletja ter vse tam do nekje sredine drugega desetletja tega stoletja, sem imel dvom o tem, ali gre dejansko za legitimno tekmovanje. Spraševal sem se, ali kolesarji spoštujejo pravila. V 80. letih se mi je zdelo, da jih ne, v 90. sem vedel, da jih ne, v prvem desetletju novega stoletja, v t. i. Armstrongovih letih, pa je vse skupaj postalo absurdno.
Od leta 2010 oziroma 2011 pa se vse skupaj popravlja. Veliko manj je goljufanja. Zdaj smo v obdobju, ko na Touru lahko zmagajo čisti kolesarji. Dirka je zdaj bolj verodostojna. In verodostojnost je ključna. Zame so zato Pogačarjeva leta najboljše obdobje Toura.
Kljub temu je letošnji Tour pretresla novica o nočnih dopinških testih. Zakaj?
Čeprav se zaradi informacije, da je nočne teste odobril sodnik, zdi, da gre za utemeljen sum, se po bolj temeljitem pregledu prikaže drugačna slika. Ko začneš raziskovati in spraševati, kar sem počel v zadnjih dneh, prideš do prepričanja, da v resnici pravih sumov ni bilo. Seveda gre za moje mnenje, saj nam Mednarodna agencija za testiranje (Ita) nič uradnega ne pove.
Ampak tudi kot je poročal časnik L'Equipe v torek, je za tovrstne teste zadosti možnost obstoja nekega doslednega suma. Kar po svoje lahko pomeni že željo Ite, da stopnjuje boj proti dopingu. Zame to nista isti stvari. Razumem željo po ostrejšem boju proti dopingu, željo po elementu presenečenja, ampak nekaj popolnoma drugega bi bilo, če bi imeli konkretne informacije. In po mojem jih nimajo.
Kaj pa je potem bil namen teh testov?
Prepričan sem, da je Ita pod pritiskom, da pokaže svojim plačnikom - agencija vsako leto namreč dobi 10 milijonov evrov sredstev od Uci, ekip, kolesarjev in organizatorjev dirk -, da opravlja svoje delo. Zgleda, da se nekateri v Uciju sprašujejo, kaj jim ta znesek kupi, saj Ita v zadnjem obdobju ne uspe ujeti prekrškarjev.
Ker najbrž verjamejo, da ne bodo ujeli ljudi - ker se kolesarji ne dopingirajo, vsaj ne na način, ki bi ga odkrili -, so se zato odločili za to potezo, da lahko rečejo: 'Poglejte, kako trdo delamo. Ne bojimo se največjih imen, ne Pogačarja ne Jonasa Vingegaarda.
Čeprav me ob tem nekateri vprašajo, ali nisem glede na svoje izkušnje v kolesarstvu vsaj malce cinik, jim odgovorim, zakaj bi bil cinik in zakaj bi bil skeptik brez dokazov? Če mi nekdo predstavi en dokaz o Pogačarju, ga bom temeljito preiskal. Pri Armstrongu je bilo tako, da so ljudje sami prihajali do nas in nam govorili: 'Dopingira se, predstavil vam bom dokaze.' Nič od tega se ne dogaja danes.
Odobravate nočne teste?
Zelo sem proti dopingu, ampak nočni testi na Touru se mi zdijo zgrešeni. Tega ne morete storiti tekmovalcem, ki vozijo takšno dirko. Samo pomislite, kako nevarno je voziti avto, ko ste utrujeni in vam primanjkuje spanca. Zdaj pa pomislite na kolesarje, ki so vsak dan po štiri ali pet ur na kolesu.
Pisalo se je tudi to, da so dejanski razlog za sum in teste rekordi, ki jih kolesarji postavljajo. Se vam zdi to logično?
Rekordov ne moreš uporabiti kot razlog za sum. Hitrost tekmovalca ti v resnici ne pove nič. Saj veste, da je angleški tekač pred dnevi izboljšal rekord v teku na miljo. A ga moramo zaradi tega sumiti, da je goljuf? To ni inteligentno razmišljanje.
Glede rekordov je treba imeti tudi vpogled v preteklost. Ko sem bil prvič na Touru, so kolesarjem med dirko dajali bagete, napolnjene z banano, da bi se okrepčali med etapami. Si predstavljate to? Celo bageto in banano. To ni najbolj prebavljiva hrana. In tekmovalci na takšni hrani bi redno zmagovali. Danes tekmovalci prejmejo 160 gramov ogljikovih hidratov v obliki gelov ali ploščic, ne da bi se ob tem najedli. To je bistvena razlika.
Potem so tu kolesa. Ta so nekoč tehtala okoli devet kilogramov, danes tehtajo 6,6 kilograma. Oblačila so lažja in bolj aerodinamična. Ko sem začel pokrivati Tour, nihče še ni slišal za višinske priprave. Zdaj kolesarji opravijo daljše priprave na višini, večkrat na leto.
Ceste so boljše, kolesarji so lažji, drugačne konstitucije imajo, njihovo razmerje med močjo in težo je veliko boljše ...
Ravno v slednjem smislu je Pogačar fenomen ...
Sami veste, da je Pogačar prvič opozoril nase na Vuelti leta 2019. Takrat je imel 20 let in odvozil odlično dirko. Tri zmage, vse na gorskih etapah. Če ekipi Primoža Rogliča takrat ne bi pomagal Movistar, bi Pogačar najbrž zmagal že takrat.
Leta 2020 je nato nastopil na Touru. Imel je precej šibko ekipo. V etapi z močnim bočnim vetrom se ni znašel in izgubil minuto in pol. A naslednji dan se je odločil napasti ter to minuto in pol nadoknadil. Na predzadnji dan je bil njegov zaostanek skoraj minuto in vsi so pričakovali, da bo Roglič zmagal. Ampak zdaj, ko gledam nazaj, in ko se sprašujem, kaj je bila njegova najboljša predstava na Touru, bi rekel, da ravno tista vožnja na čas.
Tisti nastop je bila izjemna predstava ljubezni do tega športa in odločenosti, da se nikoli ne predaš. Po njej mi je v spominu najbolj ostala njegova izjava na novinarski konferenci, ki je sledila - ne spomnim se vprašanja - ampak odgovoril je, da bi se rad zahvalil svojim staršem, se malce ustavil, nato pa dodal, da zaradi genov, ki jih podedoval.
Po svoji prvi veliki zmagi je zmogel to skromnost, da je priznal, da ima srečo z geni. Narava mu je dala odlične fizične predispozicije za kolesarja. O tem pa ima tudi psihični pristop, ki mu omogoča, da to telo izkorišča. Je neverjetno tekmovalen, a obenem izjemno dober človek, spoštljiv do svojih tekmecev.
Bliža se peti zmagi na Touru in izenačenju rekorda. Kako gledate na to?
To nič ne pomeni Pogačarju. Če ga ekipa ne bi potrebovala, bi se najbrž odločil voziti Vuelto pred leti in izpustiti Tour, saj nima obsesije s tem. Morda bo premagal rekord Marka Cavendisha po številu etapnih zmag, ampak ne zaradi tega, ker je to njegov cilj. Njegov cilj je zmagovati na vsaki dirki, na kateri nastopi. Drugi se ukvarjajo s številkami.
Morda pa se mu obeta zmaga na dirki po Španiji letos. Ekipa ni zanikala ugibanj, da namerava na njej nastopiti.
Ne, nikakor tega ni zanikala. Če se bo Pogačar počutil dobro po tej dirki, bo bržkone nastopil na Vuelti. To bo njegova odločitev, saj je bolj pomemben od šefov v ekipi. Sam sicer upam, da tega ne bo storil, saj mora paziti nase. Našel je način, kako nadzorovano nastopiti na Touru. Rad bi, da še enkrat osvoji Lombardijo in da znova napade naslov svetovnega prvaka. Ob tem mora seveda zmagati še na domačem evropskem prvenstvu. A na koncu bo odločitev njegova.