V zadnjih letih številni mladi slovenski nogometaši še v najstniških letih zapuščajo domovino in se podajajo onstran naših meja. Predvsem v želji po napredku in sodelovanju z boljšimi trenerji, tekmovanju z boljšimi vrstniki in s ciljem, da nekoč v evropskem nogometu nekaj pomenijo. Zadnji tak primer je 16-letni Kranjčan Uroš Palibrk , ki je v Sloveniji prerasel vrstnike in bo kariero nadaljeval pri slovitem italijanskem velikanu Milanu.

Seveda pa od narave dana nadarjenost ni sama po sebi dovolj za vrhunsko kariero. V zgodovini so strokovnjaki in mediji že premnogim mladeničem napovedovali sanjske kariere, na koncu pa se je vse obrnilo drugače.

Haruna Babangida v majici Olympiacosa © AFP

Se še spominjate Harune Babangide ? Brat tedaj bolj znanega Ajaxovega bočnega vezista Tijanija je pri 14 letih prišel v Barcelono , spremljale pa so ga grandiozne napovedi. Leta 1998 je pri 15 letih debitiral za Barco v prijateljski tekmi proti nizozemskem AGOVV in tako postal najmlajši član prve ekipe v zgodovini. Kljub dobrem začetku pa potenciala ni nikoli uresničil in Katalonci so ga leta 2004 prodali v Ukrajino , kjer je eno sezono odigral za Metalurg iz Donjecka. Po dveh letih pri grškem velikanu Olympiacosu je danes član ciprskega Apollona iz Limassola.

Nekoliko starejši afriški primer je tisti ganskega napadalca Niija Lampteya . Divji mladosti, ko ga je očim vrgel iz hiše in je mladi Lamptey zatočišče našel v muslimanski nogometni šoli (da je lahko vstopil, je zamenjal vero) so sledili prvi veliki uspehi. Na U-17 svetovnem prvenstvu je mladenič zablestel v polnem sijaju, zabil štiri gole, bil kljub konkurenci Alessandra Del Piera in Juana Verona izbran za igralca turnirja, oprijel pa se ga je tudi sloves novega Peleja . Že prej je postal tudi član bruseljskega Anderlechta , Belgijci pa so zato, da bi lahko debitiral že pri 16 letih, celo spremenili ligaška pravila. Po dveh izredno uspešnih sezonah je odšel v Eindhoven in tam zaigral za PSV . Kmalu za tem so prišle težave. Gančev sumljivi agent je igralca na silo prodal v Aston Villo , da je lahko pobral velik kos pogače od denarja za prestop, Lamptey pa se v Angliji ni znašel. Kasneje se ni znašel tudi v številnih drugih klubih, do danes, ko pri 33-letih igra za Jomo Cosmos v Južni Afriki, jih je zamenjal kar devet.

Nesojeni novi Raul

Španski napadalec Javier Portillo (danes 26 let) je v sedmih letih v mladih ekipah Reala dosegel kar 150 golov in podrl rekord velikega Raula Gonzaleza. A kljub temu v prvi ekipi kraljevega kluba ni nikoli dobil prave priložnosti. Danes je član Osasune.

Številne podobne primere poznamo tudi na Balkanu . Najbolj izstopajoč pa je zagotovo tisti Perice Ognjenovića , ki je leta 1998 pri rosnih dvajsetih za kar pet milijonov nemških mark iz Crvene zvezde odšel v madridski Real . Tam se v dveh letih in pol ni naigral, ob neuspešnih postajah pri Kaiserslauternu in kijevskem Dinamu je zaigral tudi na Kitajskem in v Maleziji , nazadnje pa je nastopal za grškega prvoligaša Ergotelis . Podobno je imel svet pred nogami tudi Hrvat Goran Vučević , ki je leta 1992 iz Hajduka pri 21 letih odšel v Barcelono . V petih katalonskih letih je odigral le dve tekmi za prvo ekipo, v katero se ob še starem pravilu o tujih nogometaših (lahko so igrali le trije) ni mogel prebiti. Po dveh posojah je stalno zatočišče za dve sezoni našel v Nemčiji pri Kölnu , kjer pa se ni naigral. Leta 1999 se je vrnil k Hajduku in tam po številnih poškodbah dve leti kasneje končal kariero. Danes je na Poljudu trener prve ekipe.

Norman Whiteside (desno) je imel kratko kariero. © AFP

Podobnih primerov je seveda malo morje, za konec pa bomo zavrteli čas nekoliko bolj nazaj. V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja je namreč za Manchester United debitiral Norman Whiteside , v Belfastu rojeni napadalec, ki ga je odkril isti skavt, ki je na Old Trafford pripeljal Georga Besta . V prvi sezoni je Whiteside zadel tako v finalu ligaškega, kot FA pokala, leta 1982 pa je na svetovnem prvenstvu v Španiji postal najmlajši nogometaš, ki je nastopil na "mondialu". Podrl je rekord slovitega Brazilca Peleja. Kljub sanjskemu začetku kariere je zaradi številnih poškodb in pretiranega pijančevanja, ki ga trener Alex Ferguson ni odobraval, leta 1989 odšel k Evertonu . Vendar pa je po le 29 nastopih in kar 13 operacijah na kolenih pri vsega 26 letih končal kariero.

V soboto bomo pogledali tudi med nekdanje slovenske čudežne dečke, ki niso nikoli izpolnili potenciala. In preverili na katere prezgodnji odhod v tujino ni vplival blagodejno.