Zlatko Dedić se je rodil pred 25 leti v Bihaću (v Bosni in Hercegovini). Družina se je kmalu preselila v Koper, kjer je tudi začel svojo nogometno kariero. Iz Kopra je odšel že pri rosnih 17 letih in se kot slovenski čudežni deček preselil k italijanski Parmi. Na Apeninskem polotoku je zamenjal številne klube, igral za Empoli, Cremonese, Frosinone in Piacenzo ter pred začetkom te sezone odšel v Nemčijo, kjer je trenutno član prvoligaša Bochuma.
Zlatko, po tekmi vstopite v slačilnico in pogledate na telefon. Kaj preberete?
Ogromno. Pogledal sem vse tri telefone: italijanskega, nemškega in slovenskega. Ogromno prijateljev, sošolcev in znancev se je oglasilo. To so enkratni užitki.
Zlatko Dedić
Sem igralec, ki živi za gol. Gol mi ogromno pomeni. Čeprav na tej tekmi ni bilo pomembno, kdo zadane. Imeli smo en cilj – uvrstitev na svetovno prvenstvo. Pomembno je bilo le, da gre Slovenija naprej.
Ogromno se je govorilo tudi o odličnem vzdušju v slačilnici.
Velik del reprezentance sestavljamo fantje, ki se že dolgo poznamo. Točno vemo, kaj kdo misli. Tu so še igralci, ki so malo starejši, naveza je prava. Vse se je poklopilo. Zdaj moramo to le še nadgraditi, da dosežemo še večje uspehe, katerih smo zagotovo sposobni.
In kaj se je dogajalo v slačilnici po tekmi?
Kar se dogaja v slačilnici, tam ostane. Bilo je lepo, imeli smo se super. Proslavili smo, kot se spodobi. Vse to smo si zaslužili.
Do jutranjih ur. Po naših očeh se je lahko videlo, da nismo ravno veliko spali.
Evforija se je v zadnjih tednih stopnjevala in v sredo in četrtek dosegla vrhunec. Kako ste jo videli?
Bilo je enkratno. Vse se je stopnjevalo. Navijači so bili fantastični, zlasti po tekmi, ko nas je pozdravila nekajtisočglava množica. V Ljubljani pa je sledila le še pika na i.
V slovenskem taboru vlada precej človeški in sproščen režim, kajne?
Selektor ima opravka z inteligentnimi fant. Vsak pri sebi ve, do katere meje se lahko spusti. Selektorja zelo spoštujemo, on pa nas. Le pogledamo se in gredo stvari brez težav naprej.
Veliko let ste igrali v Italiji, kjer vlada obsedenost s taktiko. Kam lahko taktično uvrstimo slovensko reprezentanco?
Lahko rečem, da se postavljamo kot neka italijanska ekipa. Smo zelo disciplinirani v fazi branjenja, dobro zapiramo, se postavljamo. Eden izmed napadalcev vedno pomaga vezistom. Smo majhna država, zato moramo vsi garati – tudi tisti na klopi in na tribuni. Če tega ni, nam je veliko težje. Taktično je selektor dovršen. Rezultati so to pokazali. Prejeli smo le pet zadetkov, kar je za tako malo ekipo vrhunski dosežek. Prišli smo daleč, a še nismo rekli zadnje besede.
Se s kom iz reprezentance posebno dobro razumete?
Navezan sem na vse fante, od prvega do zadnjega. Seveda nas je ogromno iz generacije '84, ki se poznamo kakšno leto več. Sicer pa se rad družim z vsemi, organiziramo tudi večerje in nas pride vseh 22. Smo res prava klapa, zato smo dosegli tako velik rezultat.
ZlatkO Dedić
Mogoče bi si želel Italijo, ker sem tam igral toliko let. Mislim, da Italiji ne ležimo. Ni pomembno, kdo bo naš nasprotnik. Dokazali smo, da se lahko kosamo z vsakim.
Ste v Afriki že bili?
Ne še. To bo prvič in komaj čakam.
V vašem klubu Bochumu se verjetno tudi obeta kakšna slavnostna večerja?
Z veseljem bom plačal večerjo. To sva obljubila s soigralcem Antarjem Yahio, ki je s svojim zadetkom na svetovno prvenstvo popeljal Alžirijo. Pred odhodom sva obljubila, da bova častila lepo večerjo. Zahvalil bi se ljudem iz Bochuma, ki so bili zelo razumljivi in spoštljivi do tega, kar smo dosegli. Zato so mi dovolili dan več počitka.
Kako ste se sicer znašli v Nemčiji?
Spremenilo se je ogromno. Osebno sem zelo zadovoljen. Našli smo tudi italijanske restavracije. Imam nekaj prijateljev iz Bosne in Hrvaške, ki so mi veliko pomagali. Nekaj soigralcev govori tudi italijansko. Vklop v moštvo ni bil težak. Manjše težave imam le z jezikom, a se ga učim.
Če imaš v glavi vse urejeno, je prav, da greš v tujino čim mlajši. Imel sem svoj cilj in se osredotočal le na to. V tujini so pogoji v vseh pogledih boljši. Od treningov in plačil do najmanjših reči, ki se zdijo nepomembne. Mladi igralci naj odhajajo v klube, ki imajo dober mladinski pogon. Vendar s trezno glavo in jasnimi cilji!
Letos se vam je rodila tudi hči. Kako družinsko življenje vpliva na vas?
Zelo pozitivno. Od malega sem navezan na družino, zdaj sem si ustvaril tudi svojo. Punca Melisa in hči Sara mi dajeta sproščenost, ki jo potrebuje vsak nogometaš.
Leta 2009 sta se vam torej zgodili dve veliki stvari. Kaj načrtujete za 2010?
Bomo še videli. Ne delam projektov, saj so najlepše reči, ki se zgodijo spontano.