Eden od pomembnih ljudi v ozadju so tudi zdravniki, fizioterapevti, maserji, skratka tisti, ki skrbijo za športnikovo zdravje. Danes si praktično ne moremo zamisliti, da bi vrhunski športnik na velikih tekmovanjih nastopil brez primerne zdravstvene oskrbe.

V Debrecenu na 11. evropskem prvenstvu v plavanju v kratkih bazenih je del strokovne ekipe slovenske odprave tudi maser Igor Fedoruk, 40-letni Ukrajinec, ki sam pravi, da je njegova osnovna naloga, da v primeru poškodbe športnika v najkrajšem času spravi nazaj v proces treninga oziroma tekmovanja. "Prav tako skrbim za regeneracijo, saj so za njimi veliki telesni napori, zato je relaksacija preko masaže zelo pomembna."

Fedoruk je sicer po izobrazbi profesor telesne vzgoje, v Ljubljani pa trenutno študira tudi fizioterapijo. Do diplome mu manjka okrog 15 izpitov, kljub temu pa ima na tem področju že veliko izkušenj. Misel, da bi zapustil domovino se mu je porodila pred 13 leti zaradi izredno težkih ekonomskih razmer po razpadu nekdanje Sovjetske zveze. Da je prišel ravno v Slovenijo, je bil zgolj slučaj. Pomagala mu je prijateljica in rojakinja, ki mu je priskrbela tudi službo v kozmetičnem salonu.

Delal je tudi z Mitjo Petkovškom. © AFP

Po dobrem letu se je spet znašel v športu. "Čisto po naključju sem v mestu srečal ukrajinske rokometašice, ki so takrat igrale pri ljubljanski Olimpiji. Poznal sem jih in te so me priporočile klubskemu vodstvu, ki niso imeli maserja. Nekaj časa pozneje sem spet po naključju spoznal gimnastičnega trenerja, ta mi je pripeljal Mitjo Petkovška, ki je imel težave s poškodbo. Uspelo mi je, da ga pozdravim in Mitja je leta 1998 v Sankt Peterburgu osvojil srebrno kolajno."

Dobro delo pri gimnastični zvezi ni bilo pozabljeno in Fedoruk še danes sodeluje z njimi. Bil je z njimi tudi v Debrecenu na evropskem prvenstvu in zdaj leto pozneje je spet v Debrecenu, tokrat s plavalci. "S plavalno reprezentanco sem prvič, čeprav sem imel že izkušnje s plavalci, saj sem na primer nekoliko bolj po tihem sodeloval z Mankočom in Medveškom," pravi Fedoruk, ki je bil nekoč tudi sam vrhunski športnik, zato svoje delo še toliko bolj razume.

Osem let se je ukvarjal prav s plavanjem in nato še nekaj let z modernim peterobojem. "Prav zanimivo je bilo gledati, kako se je plavanje od mojih časov do danes razvilo. Razlika je očitna, razlik pa ni med vrhunskimi športniki oziroma pri mojem delu z njimi. Praktično je enako delati z gimnastičarji ali pa na primer s plavalci. Cilj je namreč vedno isti. Ohraniti je treba športnika pri čim boljšem zdravju. Pri tem se moramo predvsem zavedati, da vsi oni morajo živeti normalno življenje tudi po koncu svojega aktivnega ukvarjanja s športom."

Pritiski slovenskih staršev na otroke so neverjetni
Zadnja leta svojega dela je simpatični Ukrajinec torej namenjal zdravju športnikov, zato je še toliko bolj občutljiv, ko gleda, kako mnogi športniki uničujejo svoje telo in zdravje v gonji po uspehu. "Žalostno je to, da velikokrat pri tem sodelujejo starši in tudi trenerji. Še posebej je to značilno za Slovenijo, ki mi je sicer zelo pri srcu, toda toliko pritiska na otroke, kot jih tu izvajajo na primer starši, še nisem videl. K sreči pa je tega manj, ko sami tekmovalci postanejo vrhunski športniki. Takrat sami vedo kaj hočejo in razmišljajo s svojo glavo. Pa šo te moram povedati. Če mi športnik ne zaupa in z menoj ne sodeluje, zaman vse moje znanje. Lahko bi imel tri doktorate, pa ne bi mogel nič ukreniti niti pomagati.“"

Sicer je Fedoruk zelo zadovoljen z življenjem v Sloveniji. Je poročen s Slovenko, včasih ga sicer nekoliko muči domotožje, toda svojo drugo domovino za zdaj ne bi menjal. Tu se tako dobro počuti, da mu tudi ponudbe iz tujine niso prišle do živega. Samo enkrat je dvomil, ko naj bi se vrnil v Ukrajino in spet delal v rokometu, a se je odločil drugače.