Prvo srečanje lige je bilo proti nemočnemu Zagrebu, v drugem smo se kot prašiči valjali po gunceljskem blatu in izgubili v podaljšku, ki so ga ustvarili sodniki. Uroš Valant

Ko smo se pripravljali na tekmo proti Novemu Sadu, smo se počutili kot bi se pripravljali na prvo tekmo sezone. Prvo srečanje lige je bilo proti nemočnemu Zagrebu, v drugem smo se kot prašiči valjali po gunceljskem blatu in izgubili v podaljšku, ki so ga ustvarili sodniki. Sicer bi lahko o sodnikih v tej sezoni marsikaj povedali, ampak v redu ... očitno si bomo morali zaslužiti spoštovanje, ki bo utišalo sodniške piščalke in zastavice obdržalo v žepu.

	Najprej je odpovedal Rok Milek, ki je tako razsut, da bi si lahko prislužil že invalidnino. Kako je sposoben igrati na tako visokem nivoju, je izven meja mojega razumevanja. Uroš Valant

Nekako še vedno nismo vedli na čem smo. Potem so sredi tedna pričele deževati slabe novice. Najprej je odpovedal Rok Milek, ki je tako razsut, da bi si lahko prislužil že invalidnino. Kako je sposoben igrati na tako visokem nivoju, je izven meja mojega razumevanja. Ampak Rok ima pač veliko srce, zato je še vedno en najnevarnejših running backov v ligi. Upam, da mu bo dvotedenski počitek koristil, saj se je na tej tekmi pokazalo, kako krvavo ga potrebujemo.

	Ob misli na ponovni morebitni debakel bi najraje skočil iz kože od jeze. Spomin na prejšnja leta je bil še preveč živ. Popoln razpad sistema v letu 2006 in rezultat 56:0. Uroš Valant

Nato sta odpovedala dva največja in najmočnejša moža v našem moštvu, Jezper Ivarsson in Denis Pečar, pa Miha Kralj, ki je bil potem predviden v začetni postavi. Da bi naše možnosti izgledale še bolj blede, so poskrbeli Američani, ki so tako kot vsako sezono popolnoma nezanesljivi. Jamer "Tank" Turner veliko govori, a ga ni bilo na nobeni tekmi. Robert "Robi" Cochran bi sicer rad igral, a je spet odpovedal pet pred dvanajsto in nas pustil brez igre po tleh. V glavi mi je že pričela odzvanjati beseda polom in ob misli na ponovni morebitni debakel bi od jeze najraje skočil iz kože. Spomin na prejšnja leta je bil še preveč živ. Popoln razpad sistema v letu 2006 in rezultat 56:0. Če se spomnim, s kakšnim moštvom smo šli tja, ni čudno. Tudi lani je bilo podobno. Spet popoln debakel in 38:0. Takšni porazi te pečejo še leta in leta.

Pred sezono smo se odločili, da bomo spremenili format potovanj. Potovanje z rednim avtobusom v Novi Sad, vmes pa le nekaj ur počitka in slaba hrana so faktorji, ki so prispevali k temu, da so se naši igralci po igrišču vlekli kot megla. Tako smo letos najeli svoj avtobus in igralcem zabičali, da si morajo s seboj vzeti hrano, predvsem ogljikove hidrate, da bodo dovolj čili. Tako so nekateri prinesli s seboj cele sklede testenin, s čimer pa seveda ni nič narobe. Druga stvar je bila natančna priprava in načrtovanje treningov. Sedaj smo v moštvu trije trenerji in vsak skrbi za svoje področje. Kot glavni trener tako skrbim za pripravo tehničnih treningov, scouting in selekcijo ter nadzor nad delom na treningih. David Turšič je letos prevzel obrambo. Njegova vrnitev med igralske vrste po hudi poškodbi kolena je raven obrambe spet dvignila na najvišjo možno raven. Rok Štamcar pa skrbi za napad, ki se ves čas izboljšuje. Odlično razumevanje trenerskega teama se odraža v samem vzdušju v ekipi.

	Čaba Juhas, strah in trepet lige, podajalec, ki so ga dve leti kovali v zvede, je imel priložnost te zvezde videti od blizu. Primož Bajec in Rok Skornšek sta zaradi poškodb hrbta morala hitro na klop, na njuni mesti pa sem poslal dva mlada novinca, ki si ju je Juhas dobro zapomnil, vsaj če se še kaj spominja s te tekme. Uroš Valant

Pripravili smo natančen bojni plan za Novi Sad. Pregledali smo njihovo igro in preštudirali slabosti. David je pripravil bojni plan obrambe, medtem ko sem se sam ubadal z iskanjem igralcev, ki bi jih postavil na napadalno linijo ter s tem, kako spraviti vse tujce v Slovenijo, še zlasti podajalca Ryana Rodgersa. No, na koncu smo se vsi uspešno spravili na avtobus, čeprav sem bil sam še vedno poln strahov. Ti so se hitro razblinili, ko je na igrišče stopila obramba Silverhawksov. Čaba Juhas, strah in trepet lige, podajalec, ki so ga dve leti kovali v zvede, je imel priložnost te zvezde videti od blizu. Primož Bajec in Rok Skornšek sta zaradi poškodb hrbta morala hitro na klop, na njuni mesti pa sem poslal dva mlada novinca, ki si ju je Juhas dobro zapomnil, vsaj če se še kaj spominja s te tekme. Andrej Juvan je s svojo močjo in hitrostjo presentil vse, mene, Davida ter napadalno vrsto Dukesov. Ves čas je dihal v obraz Juhasu, ki je moral žogo metati stran od sebe. Na sredino smo poslali "vohuna", ki mora ves čas paziti na mobilnega podkalca v spread-offensu, kakršnega igra Novi Sad. Elvis "da Punisher" Martinovič je odlično opravil to nalogo, saj je bil ves čas pri Juhasu in kasneje pri njegovi zamenjavi. Tudi ostali so igrali odlično, obramba je zadušila napad Dukesov, ki so zmogli le prva dva poskusa, sicer pa so se vsi njihovi preboji končali pod našimi bralnilci za črto napada. Tokrat ni bilo slabih igralcev, prav vsi so blesteli. Juhasa je dokočno izločilo dvakratno bližnje srečanje s čelado Silverhawksov, naprej ga je krstil Matt Sersen, nato pa v naslednji akciji David Turšič.

Napad je bil druga zgodba, ampak najprej je treba povedati, da je tudi obramba Novega Sada igrala odlično, saj ima v svojih vrstah veliko odličnih atletov. Najbolj me je bilo strah, kako bo tekmo odigrala naša linija. Že tako nam sistem obrambe 3–4 vedno dela probleme, tokrat pa je na mestu guarda igral novinec Nejc Gselman. Nalogo so naši fantje opravili z odliko, pestilo jih je le pomanjkanje menjav, saj so bili na koncu pošteno utrujeni. Največji problem je bil tam, kjer ga niti nismo pričakovali – v podajalcu Ryanu Rodgersu. Rodgers sicer igra v Italiji, v moštvu iz letalske baze v Avianu, vendar se Griffoni merijo le s precej šibkimi drugo in tretjerazrednimi italijanskimi moštvi. Obramba Dukesov je bila iz precej drugačnega testa in očitno tokrat pretrd oreh za Rodgersa. Vsa zgodba se je končala s štirimi prestreženimi žogami in izletom v končno zono. Sicer Ryanu ni kaj očitati, velikokrat je sam pogumno stekel v prodor in je bil pogosto prisiljen iskati odkrite lovilce ter metati v dvojno kritje. Vsekakor se je spet pokazalo, da je treba imeti v napadu uigrano enajsterico, ki ves čas trenira skupaj in se med seboj pozna.

	Je pa Pavlič jr. za razliko od preizkusne tekme odlično pobiral blitze in zafrustrirani linebackerji so ga ob pobiranju s tal večkrat sočno balkansko poslali tja, od koder je enkrat že prišel. Uroš Valant

Pri novincih še nismo končali. Milan Narat je bil nočna mora za vse vračalce žoge v polje, saj je prav vsakič prišel do nosilca žoge in ga spravil na tla. Takšne predstave vsekakor pritegnejo pozornost trenerjev in zagotavljajo mesto v začetni postavi. Zadnji, ki je preživel ognjeni krst, je mladi Matej Pavlič . Ker smo ostali brez pravih runnig backov, je moral v areno stopiti Matej. Žal je bila ob njegovem debiju linija že precej utrujena in ni več uspela tako učinkovito blokirati, da bi hitri Matej imel več možnosti za globoke prodore. Vmes smo poskušali tudi z navezo Sersen–Potočnik, ki je sposobna fizičnega teka, vendar ji manjka hitrost. Je pa Pavlič jr. za razliko od preizkusne tekme odlično pobiral blitze in zafrustrirani linebackerji so ga ob pobiranju s tal večkrat sočno balkansko poslali tja, od koder je enkrat že prišel.

Preberite in poglejte še

Blatni bowl v Guncljah: sodniki oškodovali Silverhawkse

Vsesplošnemu zadovoljstvu pa seveda manjka tisto, kar je v športu najpomembnejše – zmaga. Dobri vtisi zbledijo pod tokom časa, rezultati pa ostanejo. In ta je bil ponovno 13:6 za nasprotno moštvo. Še en poraz, ki ti zareže v dušo. Ob vseh dobrih vtisih tako ne smemo pozabiti osnovnega namena tega gladiatorskega športa – šteje le zmaga in samo zmaga. Vse ostalo so tolažbe za poražence.