Res je, da so evropski prvaki prvič postali Danci, da je znova blestel hrvaški as Ivano Balić, da so sodniki še enkrat več favorizirali gostitelja in si privoščili preveč napak. Vse to drži, vendar nas seveda zanima slovenski zorni kot. Kar nekaj odmevnih ali pa odločilnih dogodkov se je zvrstilo okoli naše izbrane vrste, ki so na tak in drugačen način vplivali na njeno igro in končno uvrstitev.

Moramo pa začeti na začetku. In gotovo ne moremo mimo trenerske menjave, ki je zaznamovala dogajanje v mesecu pred prvenstvom. Le nekaj dni pred zborom, pred začetkom priprav, so se na rokometni zvezi Slovenije – domnevno pod vplivom tako imenovanega "celjskega lobija" odločili odstreliti selektorja Kasima Kamenico, ki je ekipo vodil tudi na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Na njegovo mesto je pričakovano sedel upokojeni Miro Požun, avtor evropskega naslova Celja.

Miro Požun je nasledil Kasima Kamenico. © Saša Despot

Kmalu po Požunovem ustoličenju je bilo jasno, da se bo izbrana vrsta še enkrat več na velikem tekmovanju morala znajti brez Renata Vugrinca , ki je za Slovenijo nazadnje igal na EP 2004. "Ob svojem prihodu na selektorsko mesto sem imel namreč zelo malo časa, da sestavim seznam potnikov. Žal z Renatom nisem uspel pravočasno vzpostaviti stikov, do 17. decembra pa smo morali poslati imena reprezentantov na Dunaj. Takoj za tem sem se Vugrincem slišal in prepričan sem, da bi se v drugačnem spletu okoliščin tudi on odzval povabilu," je o "primeru Vugrinec" povedal selektor.

Je pa zato javnost razveselila vrnitev Aleša Pajoviča - Pajota v reprezentanco. Pajo je sicer na priprave zamudil, vendar pa se je na turnirju potem pokazal kot prvo ime reprezentance, s celo najboljšim povprečjem zadetkov glede na odigrane tekme med vsemi. Po dolgem času je – v nasprotju z vlogo v klubu – lahko igral tudi v napadu in zablestel v polnem sijaju.

Poleg našega najboljšega strelca sta igro zaznamovala in oplemenitila oba vratarja: Beno Lapajne , eden od najboljših čuvajev mreže v španski ligi, in Gorazd Škof , ki zaklepa vrata v dvorani Zlatorog. Lapajne je sicer branil več kot njegov mlajši kolega, in bil s 37-odstotno uspešnostjo tudi bolj zanesljiv (Škof je branil 34-odstotno), vendar pa brez vložka obeh ne bi šlo.

In za konec tisto najbolj boleče: nov poraz z južnimi sosedi Hrvati . Zadnje srečanje prvega kroga je prineslo obračun večnih tekmecev. Obe ekipi sta že pred srečanjem vedeli, da sta si zagotovili napredovanje v drugi del EP. Na koncu smo spet potegnili krajšo. Čeprav so naši v 41. minuti vodili z 21:20, pa je sledil mrk v zadnjih petnajstih minutah tekme, v katerih so Slovenci dosegli le še tri zadetke, Hrvatje pa devet. Seštevek pove, kakšen je bil končni rezultat.

Dogodki so torej (i)zbrani. Gotovo bi lahko našli še kakšnega, vendar bo izbor kar pester. Torej, oddajte svoj glas v anketi in povejte, kateri je po vašem mnenju najbolj zaznamoval slovensko zgodbo na evropskem rokometnem prvenstvu 2008.