Druga liga, tako ali drugače

Foto: Profimedia
O nogometni Evropi dveh (ali več) hitrosti ali o zametkih nekega zidu.
Oglej si celoten članek

Pretekli konec tedna finale Cope del Rey med Barcelono in Valencio ter sklepno dejanje DFB Pokala med Bayernom in RB Leipzigom. V sredo zaključna tekma Lige Evropa med Chelseajem in Arsenalom, dan kasneje finale Pokala Slovenije med Olimpijo in Mariborom, za posladek pa še odločilno dejanje Lige prvakov med Liverpoolom in Tottenhamom. Verjamem, da ste si mnogi med vami ogledali večino, če ne kar vse omenjene obračune. Finalni teden je prinesel nove in stare šampione ter poskrbel za številna druženja, pogovore in skupinska navijanja pred televizorjem. Velik del teh nogometnih navdušencev pa v zadnjih tednih, mesecih, morda celo letih, ni bil na srečanju lokalnega kluba.

Brexit Letos Angleži in nikoli več?

V Sloveniji, in seveda tudi drugje, imamo velikanske skupine ljubiteljev nogometa, ki ne navijajo za noben domači klub, so pa vneti navijači Barcelone, Reala, Liverpoola, Bayerna, Juventusa ... Za to je več razlogov. Razlike med najmočnejšimi ligami in tistimi šibkejšimi so vse večje, predvsem pa je v medijih moč videti neverjetno količino kakovostnih nogometnih tekem. Pred tridesetimi ali štiridesetimi leti je bilo nogometa na televiziji precej manj. Ob kakšnem srečanju Jugolige in pregleda golov iz najboljših evropskih lig je imel obračun lokalnega kluba proti ligaškemu rivalu precej večjo draž kot danes. Danes je pač tako, da lahko v terminu, ko na bližnjem stadionu igra domači nižjeligaš, po številnih medijskih kanalih spremljaš malo morje tekem iz tujine.

Stvar je prišla tako daleč, da večina mlajših ljubiteljev nogometa pesti stiska za približno ducat klubov po Evropi. Barcelona, Manchester United, Bayern München, Real Madrid, Juventus, Liverpool, AC Milan, Inter, Arsenal ... V zadnjih letih na popularnosti pridobivajo Chelsea, Atlético Madrid in Paris Saint-Germain. To je nekako to. To so v veliki meri tudi klubi, ki krojijo evropski vrh. Vsake toliko časa v končnici Lige prvakov dobimo osvežitev v obliki Ajaxa ali Tottenhama, toda časi, ko so finale krojili Steaua, Crvena zvezda, Glasgow Celtic, Benfica, Partizan, Club Brugge, Panathinaikos ali Malmö, so daleč. V zadnjih 15 letih so vsi finalisti prišli iz štirih držav: Anglije, Španije, Italije in Nemčije.

Foto: Epa Liverpool

Znotraj najmočnejših lig se razlike prav tako povečujejo. Če bi danes izbrali 50 najboljših igralcev Premier League ali La Lige, bi ugotovili, da je velika večina, če ne kar vsi, zbrana v štirih, petih klubih, kar še pred nekaj desetletji ni bil slučaj. V evropske pokale se vsako leto uvrščajo praktično isti klubi. V preteklosti so bile točkovne razlike med vrhom in dnom lige manjše, favoriti so, predvsem na gostovanjih, težje prihajali do zmag. Danes najbogatejši klubi kopičijo mlade talentirane igralce in jih potem posojajo po Evropi, Chelsea je imel v pravkar končani sezoni pod pogodbo več kot 40 takšnih nogometašev.

Elita se želi družiti z elito. Pritiski v obliki lobiranja za takšno ali drugačno obliko "Evrolige" so prisotni že nekaj časa in čeprav se zaprti tip tekmovanja po vzoru ZDA in celo na pol zaprti model košarkarske Evrolige (s podeljevanjem različnih licenc "zaslužnim" klubom) zaenkrat zdi še daleč, so se določeni premiki že zgodili. Prvi mož Uefe Aleksander Čeferin je obljubil, da v njegovem mandatu ne bo enotne lige najbogatejših in jaz mu verjamem. Stvari še niso tako daleč. Da pa obstajajo določeni pritiski, s katerimi si elita utira pot, je prav tako jasno. Uefa mora delati kompromise med željami najvplivnejših in potrebami manjših. Ne gre se slepiti, da interesi magnatov niso upoštevani, čeprav z majhnimi koraki.

Neposredna uvrstitev četrtouvrščenih klubov najmočnejših lig v skupinski del Lige prvakov, da ne bi kakšnemu spodletelo v zadnjem krogu kvalifikacij, je eden takšnih majhnih korakov. Še en korak je ustanovitev Lige Evropa 2, ki bo zaživela leta 2021. V njej bodo večinoma igrali klubi iz držav, ki so na lestvici Uefe rangirane nižje od 15. mesta (med njimi je tudi Slovenija). V "prvi" in "drugi" Ligi Evropa bo po novem skupinski del igralo 64 ekip (v sedanjem formatu enotne Lige Evropa v tej fazi igra 48 ekip), toda dejstvo je, da je prišlo do diferenciacije. Med premožnimi in manj premožnimi je nastal formalni zid. Resda ta zid zaenkrat ni visok, ob prehodu v izločilne boje se ga bo dalo preplezati, toda obstaja. Težko verjamem, da se v prihodnosti ne bo povišal, razširil, utrdil ...

Intervju "Dober dan, tu Zlatko Zahović." ... "Mislil sem, da me nekdo zaje**va."

Sam ne bi rad nikoli gledal nogometne "Evrolige". Sprva bo sicer zanimivo. Pari prvega kola bodo v slogu: Barcelona - Bayern, Real Madrid - Juventus, Manchester United - Paris SG ... Nato pride drugo kolo: Chelsea - Barcelona, Liverpool - Real Madrid, Atlético Madrid - Manchester City ... Tretje kolo ... Četrto ... Po mojem mnenju bo hitro prišlo do zasičenosti, dvoboji evropskih velikanov bodo razvrednoteni, stvar bo postala enolična. Poleg tega bi tovrstno tekmovanje uničilo državna prvenstva, jim vzelo draž in pomen.

Zame je lepota nogometa gostovanje Juventusa v Cagliariju, gostovanje Bayerna v Freiburgu, Reala v Eibarju, Maribora v Kranju ... Ko lahko navijači manjših klubov vidijo svoje lokalne junake na delu proti zvezdnikom, ko lahko slavijo prestižne zmage in tako gradijo svojo znamko, dvigajo pripadnost pri navijačih, za šport navdušijo otroke ... Pogosto me bolj kot boj za naslov privlači boj za obstanek, ko pridejo na plan prvinska čustva, ko gre za golo preživetje ...

Nogomet niso samo Barcelona, Real, Bayern, Juventus ... Da je "the beautiful game", kot ji pravijo Angleži, obnorela svet in postala daleč najpopularnejša panoga na svetu, je bolj kot udejstvovanje velikih zaslužna strast malih. V skoraj vsakem večjem naselju na svetu obstaja nogometni klub in vsi ti kolektivi so srce in duša športa. V njih kariere začenjajo bodoči velemojstri. Da jih ne bo zmanjkalo, potrebujejo stimulativno okolje. Brez korenin ne bo drevesa. 

Izkušnje učijo, da je kapital skoraj vedno zmagovit. Tudi znotraj nacionalnih panožnih zvez so pravila o prestopih mladoletnih nogometašev pisana na kožo velikim, ki lahko iz manj bogatih sredin igralce odpeljejo zastonj ali pa skoraj zastonj. Financiranje mladinskih pogonov s strani NZS preferira prvoligaše, potem ko imajo ti že tako ali tako zbrane najboljše igralce in praviloma najboljšo infrastrukturo.

Nogomet je postal velik biznis. Tudi pri nas. Globalno panoga še vedno raste, saj ima pred seboj neodkrita prostranstva azijskega trga. V Evropi je stvar malce drugačna. Prepričan sem, da bo v primeru poglabljanja diferenciacije med klubi prej ali slej prišlo do stagniranja, morda celo upadanja zanimanja za nogomet.

Tisti, ki bodo služili milijone, se gotovo ne bodo ozirali na to, da manjši klubi propadajo. Glas bo moral povzdigniti nekdo drug.

Foto: Profimedia otroci nogomet

 

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 0

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.