Pariz. Že samo ime je prepojeno z zgodovino, šarmom in visoko kulturo. Z modo in bohemskim življenjem. Mesto ustvarja približno četrtino DBP Francije in je ekonomsko najmočnejše evropsko mesto in peto najbogatejše na svetu. Vanj se letno zgrinja okoli 30 milijonov turistov.

Že brez teh podatkov pa je jasno, da tako mesto preprosto mora imeti evropskega nogometnega velikana, klub, ki vsako leto nastopa v Ligi prvakov in v svoje vrste privablja tudi zvezde največjega kalibra. Pa Pariz tak klub ima?

Trener Paul Le Guen zbira legende. © AFP

Seveda ne. Paris St. Germain je po uspešnih in plodnih srednjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja padel v črno luknjo. V zadnjih štirih letih je postopoma iz sredine lestvice padel celo v boj za obstanek. Stanje je več kot zaskrbljujoče.

Mesto je imelo sicer v zgodovini nešteto težav s profesionalnim nogometnim klubom. V današnji obliki in z današnjim imenom se je pojavil leta 1970 po združitvi FC Parisa in Stade St. Germaina , glavna era uspeha pa se je začela s prihodom medijske hiše Canal + na čelo kluba leta 1991. V naslednjem desetletju se je PSG na krilih nogometašev, kot so Bernard Lama , David Ginola , Rai , Youri Djorkaeff in Geroge Weah povzpel med največje evropske klube, osvojil svoj drugi naslov državnega prvaka (1994), Pokal pokalnih zmagovalcev (1996), tri francoske pokale (1993, 1995 in 1998) in dva naslova v ligaškem pokalu (1995, 1998). Vendar pa postopnega odhoda te generacije v klubu niso znali nadomestiti in kljub velikim in dragim nakupom ( Nicolas Anelka , Marcelo Gallardo , Ronaldinho , Jay Jay Okocha , Pauleta ) rezultatov ni bilo, dolgovi pa so se kopičili. Zgodba s Canal + se je končala aprila 2006, ko so v klub prišli novi lastniki, ki so maja letos na čelo kluba postavili že svojega tretjega predsednika, Charlesa Villeneuvea , ki je zasebno dober prijatelj Arsena Wengerja .

Ludovic Giuly je nova sedmica na Parku princev. © PSG

Novi šef je na klopi zadržal Paula Le Guena , nekdanjega legendarnega nogometaša kluba, ki je na klopi Lyona začel trenutno nepremagljivo obdobje. Kljub lanski katastrofalni sezoni je Le Guen uveljavil številne doma vzgojene mlade igralce in na koncu še osvojil ligaški pokal. S tem si je izboril še eno priložnost, novi PSG pa bo, kot kaže, zgradil na starih močeh.

	Ko sem bil otrok, sem si želel igrati za dva kluba: Barcelono in PSG. Ludovic Giuly

Že na začetku poletja je namreč odjeknila novica, da želijo Parižani v svoje vrste zvabiti Liliana Thurama in Clauda Makeleleja . Prvi je začasno odpadel zaradi nepredvidenih težav na srcu, pred Makelelejem pa je v klub prišel še en preverjen igralec. Ludovic Giuly je bil član in eden nosilcev igre ekipe Monaca , ki je leta 2004 igrala v finalu Lige prvakov, pozneje pa si je kruh služil še pri Barceloni in Romi . Zdaj se bo v Parizu ponovno pridružil svojemu soigralcu iz Kneževine Jeromu Rothenu , ki že zadnja štiri leta skuša spraviti klub iz svojega domačega mesta nazaj v vrh francoskega nogometa. "Ob ponudbi PSG nisem razmišljal niti sekunde. Projekt je pravi in želim si pomagati temu velikemu klubu nazaj v vrh francoskega nogometa. Ko sem bil otrok, sem si želel igrati za dva kluba: Barcelono in PSG. Svoje sanje sem uresničil," je razložil Giuly, ki bo v novem dresu na hrbtu nosil številko sedem.

Le Guen in Claude Makelele © PSG

Kot druga poletna lastovka pa je na stadion Parc des Princes priletel Claude Makelele . Nogometaš, ki se po desetih letih vrača v francoski klubski nogomet (zadnjo sezono v Ligue 1 je zanimivo odigral pri velikem rivalu PSG Marseillu ) je v zadnjem desetletju po svoje skrojil položaj zadnjega veznega nogometaša. V treh letih pri Realu in petih pri Chelseaju je postal eden najbolj prepoznavnih evropskih nogometašev in nepogrešljiv člen francoske reprezentance. Čeprav bo za PSG prvič zaigral šele pri 35 letih, pa je to zanj pravi povratek domov. Že kot štiriletni fantič se je namreč s starši iz Konga preselil v okolico francoske prestolnice.

Makelele je z novimi delodajalci podpisal štiriletno pogodbo, vendar bo le dve leti oddelal kot igralec. Potem ga čaka funkcionarsko delo. "Pariz je moj dom. To je najlepša svetovna prestolnica, katere lepote se človek nikoli ne naveliča," je bil poetičen "Make", ki ga je Paris SG dobil brez odškodnine. Za primerjavo: Chelsea je zanj leta 2003 plačal 23 milijonov evrov.

Po dveh velikih ulovih v pariški upravi čakajo še na privolitev Liliana Thurama. Če bo zdravje to omogočalo, se bo tudi dolgoletni igralec Parme , Juventusa in Barcelone prav tako vrnil domov. V Pariz. Prestolnico, ki nikoli ne spi. Nogometno pa že predolgo.