Dejan, od vašega največjega uspeha v karieri je minilo nekaj več kot teden dni. Vam je že uspelo strniti vse misli po največjem uspehu v karieri?
Rekel bom, da je razlika, saj je nekaj misli že strnjenih, a še vedno sem zmeden. Do danes pač še nisem imel časa, da bi vse skupaj strnil, korak za korakom. Imam eno široko sliko, ki mi še vedno nagaja. Vse te prireditve, vsi ti sprejemi. Nisem pa niti enega izmed njih pričakoval. Morda sem ob prihodu pričakoval le ožjo družino in najbližje prijatelje, pa še njim ne bi zameril, če jih ne bi bilo. Kar pa se je zgodilo na letališču, če gremo po vrsti, je bil totalen šok za mene. Pozitiven seveda. Nato pa naprej – sprejem v Gaberniku. Popolnoma drug svet, rekel bom neka druga verzija vesolja in potem končna postaja v Juršincih, kjer se je zbralo veliko več ljudi, kot jih je v sami občini. To je bil fascinanten trenutek, ki me je prvič popolnoma spraznil. Vzel mi je vse besede. Takrat sem se prvič zavedal, da ima moj uspeh neko težo. Predvsem pa nisem mogel verjeti, da je toliko ljudi spremljalo vse skupaj. Videl sem veliko ljudi, ki so jokali. Speti drugi so bili povsem evforični. Navdušen pa sem tudi nad velikansko populacijo, ki me je spremljala. Torej, od najmlajših pa do najstarejših, kar je izjemno poplačilo za vse skupaj.

Omenili ste že vse sprejeme. Na Brniku sta vas na novinarsko konferenco morala odpeljati policista, saj drugače do tja verjetno ne bi prišli. Na mestni trg na Ptuju so vas pripeljali kot cesarja.
V nedeljo zvečer sem zbiral vse te vtise, nato pa v ponedeljek zvečer totalen šok. Padal je sneg, idealno vreme za sedenje ob kaminu. Na mestnem trgu na Ptuju pa množica ljudi. Zdaj bom popolnoma iskren, verjamem, da take gneče ni niti za novo leto. To so neke pozitivne stvari, ki ti napolnijo glavo in ti spodnesejo tla pod nogami. Osebno sem bil nabit s čustvi. Velikokrat sem kar zašel z govorom. Enostavno nisem več imel kontrole nad samim seboj.

Vem, da o denarju ne govorite radi, a kljub temu je za ljudi to najbolj zanimivo. Lahko spregovorite o konkretnih številkah, ki ste jih prejeli za naslov?
Rekel bom, da je denar zelo pomemben. Če sem iskren, to delam zaradi denarja oziroma to delam iz ljubezni in posledično za denar ter zaradi tega, ker hočem živeti od tega. To je povezano z denarjem in tega ne bom skrival. Morda bom prvič javno razkril, zakaj ne govorim o denarju. O denarju ne govorim zato, ker se mi zdi absurdno, da te večina ljudi ceni in spremlja zaradi denarja, ne pa zaradi tega, kar si. Zaradi tega je denar relativna zadeva in nujno zlo, ki kroji svet. Za primerjavo, sam osebno niti v sanjah ne dosegam številk, kot jih bosta imela v naslednji borbi Floyd Joy Mayweather in Manny Pacquiao. Se pravi, 150 milijonov dolarjev, kar je vrtoglavo in seveda rekordno. Povem lahko, da živim brezskrbno in dobro. Ni mi treba razmišljati o tem, ali bom imel jutri za trening ali nove čevlje. Kot sem že omenil, so to neke dobrine, ki zadovoljujejo potrebe, ki jih je treba zadovoljiti. Če se odločim, lahko jutri z družino odpotujemo na počitnice. Vse to pa je posledica nekega predhodnega odrekanja in statusa, ki ga nihče ne vidi. Nihče namreč ne vidi, ko sem jaz po dva meseca brez družine, ko se moram odreči hrani in pijači ter podobnim stvarem. Zaradi tega o denarju nisem in nikoli ne bom govoril. Ko bo javno predstavljeno, bo. Do takrat pa o denarju ne bom govoril. Je pa treba vedeti, da se denarni sklad deli med oba boksarja, potem pa so tu še vsi pomočniki, ki jih je treba plačati, tako da na koncu ostane veliko manj, kot je prikazano. Kot pa sem rekel, ne želim, da me ljudje cenijo po denarju oziroma da me gledajo čez denar. Naj si mislijo svoje. Jaz živim normalno in želim normalno živeti tudi v prihodnje ne glede na vsoto, ki jo bom imel na tekočem računu.

Torej, tako kot ste rekli že ob prihodu na Brnik: Dejan Zavec ostaja Dejan Zavec?
Točno tako.

Večkrat ste poudarili, da imajo veliko zaslug za vaš uspeh tudi ostali člani vaše ekipe (Tomi Jagarinec, celotna nemška ekipa).
Gre za zelo veliko ekipo. Sam osebno bi bil brez njih nič. Moram omeniti nekaj imen, ki so v zadnjem času neprestano ob meni – Tomi Jagarinec, Tomaž Barada, Dirk Dzemski in pa celotna ekipa iz Nemčije. Vsi skupaj smo spali, živeli, jedli za eno stvar. Ob vsaki najmanjši bolečini smo skupaj trepetali. Tu je nešteto ton izgubljenih živcev in veliko skrbi, seveda pa je vse to zdaj zbledelo.

Mislite, da bo slovenski boks kaj pridobil z vašim naslovom? Se bo kaj premaknilo na bolje?
Iskreno povedano si želim, da bi izkoristili ta trenutek. Po drugi strani pa imam eno grajo za vse boksarske delavce. Bolj ali manj se vse vodstvo v 90 odstotkih menjava med seboj. Pridejo eni in zvezo spravijo v dolgove in nato odidejo ter pridejo drugi, ki naredijo isto, in to se samo menjava. Nekakšna cirkulacija. Dokler ne bodo pustili človeka, ki zna razporejati z denarjem, ne bo nič. Najpomembnejše pa je, da spustijo zraven sodobne strokovnjake. Večina naših trenerjev ima "software" iz osemdesetih. Tako ne gre več naprej. Moramo biti odprti in sodobni, saj je samo to pot, ki vodi naprej. Jaz imam željo, da bom po končani karieri delal v tej smeri. Še večja škoda za naše fante, ki so veliki talenti, pa je ta, da so trenerji preveč egoistični. "Ta je moj, ti mu ne smeš nič reči" in podobno. To je skregano z vsako zdravo logiko. Dokler se zveza in klubi ne bodo zavedali, da so odvisni od boksarjev in ne boksarji od zveze, ne bo napredka.

Na Brniku je bil tako ob odhodu kot prihodu prisoten tudi minister Igor Lukšič, ki vam je izrekel moralno podporo. Verjetno pa bi si želeli, da bi bila ta podpora tudi finančna?
Vsekakor bi si želel, da bi se na tem področju zgodilo več. Toda jaz sem to vzel kot nek prvi korak. Žoga je bila ponujena in jaz bom s to žogo vsekakor igral. Poskušal bom izkoristiti to, kar je. Izhajam iz tega, da se še nikomur ni zgodilo, da je nekdo prišel in mu prinesel denar na pladnju. Pa da se vrnem nazaj na zvezo. Veliko stvari bomo lahko izkoristili. Kot sem rekel, žoga je bila ponujena, zdaj pa se je z njo treba igrati. Ne pričakujem, da se bodo spremembe zgodile čez noč. Je pa to velika priložnost, da se boks pojavi v političnem prostoru, in pa seveda, da je primerljiv z vsemi ostalimi. Imamo neke izhodiščne možnosti, ki jih bo potrebno izkoristiti in za njih nekaj narediti tudi sami.

Kako ste prišli do borbe za naslov svetovnega prvaka? Bili ste že zelo jezni na svojega promotorja, ker vas je tako dolgo pustil čakati.
Zavedam se svoje starosti in dejanskega stanja. Vedno pa sem bil tu malo nepotrpežljiv, kajti vedno znova se je govorilo o borbi, a sem bil nato odstavljen in tako naprej. Sedaj pa je bil promotor potisnjen pred odločitev, ali mi ponudi borbo za naslov ali odhajam. Kot sem rekel, se dobro zavedam svoje starosti in tudi svojih sposobnosti. Če sem bil kdaj sposoben, je to zdaj. Pokazalo se je, da sem imel prav. Za svojo srečo pa je potrebno veliko narediti tudi sam.

Pa da se vrneva nazaj na boks. Po vsej verjetnosti bo tvoj naslednji nasprotnik Poljak Rafal Jackiewicz, ki ti je zadal edini poraz v karieri. Po mnenju mnogih nepravičen.
Tega bom zelo vesel, če bo res tako. Ostalo je nekaj odprtega, a čisto nič maščevalnega. Sam imam rad čiste račune, saj verjamem v to – čisti računi, dobri prijatelji. Zdaj bo situacija obrnjena, saj bom jaz branil pas. Ne računam na prednost. Vem, da bom moral vse narediti sam in seveda tisto, česar prejšnjikrat nisem. Prepričan sem, da bo to dovolj za zmago. Vse o naslednjem dvoboju pa bo znano januarja. Marca ali aprila pa bi se borba morala zgoditi.

Bo naslednji dvoboj v Sloveniji? Govori so o izjemno visokih stroških, a kljub temu …
Tukaj podajam žogico nazaj na državo. Želim si, da dobim tu pomoč države. Ali materialno ali finančno. Se mi zdi pa čisto pošteno glede na pomoč ostalim športom in trenutno situacijo, da bi bil tudi jaz deležen pomoči.

Kaj pa potem? Štiri verzije (IBF, WBA, WBC, WBO) so, ki so najpomembnejše. Imate namen osvojiti tudi naslov po kateri od ostalih verzij?
Tu je že špekulacija oziroma se že dogajajo neki dogovori. Imam srečo, da sem v tem trenutku padel v to igro. Tu so strahoviti boksarji, kot so Mayweather, Pacquiao, Cotto. Vsekakor bo prej ali slej potrebno udariti tudi borbo z njimi in z enim očesom že gledam proti njim. Tudi z njihove strani je zanimanje. Moje ime se omenja pri njih in to je začetek neke nove zgodbe.

Ste četrti boksar na področju bivše Jugoslavije z naslovom svetovnega prvaka. Verjetno si svoje predhodnike želite preseči?
Ne tekmujem, da bi bil boljši od njih. Tekmujem zato, da poskušam priti do svojega maksimuma, če je to moj maksimum bom rekel: "To je moj maksimum in hvala za igro." Vsekakor pa bom dal vse od sebe in verjamem, da to ni moj maksimum. Niti slučajno pa ne mislim tekmovati z mojimi predhodniki. Dobro vem, koliko je treba narediti za to in jih spoštujem.

Vaše otroštvo je bilo zelo težko. Vam je to pomagalo v tej smeri, da ste danes veliko bolj trdni kot človek in ne kot boksar?
Vsekakor. To je pečat, ki sem ga prinesel iz otroštva. Torej, delovne navade in pa vztrajnost. Svojega otroštva ne obžalujem. V tistem trenutku sem imel najboljše možnosti, kar sem jih lahko imel. Čeprav je bil to internat in teta ter stric. Seveda si vsak otrok želi odraščati ob svojih starših, saj ti starševske ljubezni nihče ne more nadomestiti. Vendarle pa bom rekel, da so se stvari postavile na svoje mesto. Morda se je to zgodilo z nekim namenom, da je danes vse skupaj tako, kot je.

Kako pa se spomnite prvih boksarskih korakov? Odpadel trening nogometa je veliko spremenil.
Tako je. Šel sem na trening nogometa, in ker ga ni bilo, sem šel v dvorano na boks. Zaradi nekega "rešpektnega" pristopa sem takrat rekel, da bi rad treniral boks. Sem pa že od nekdaj bil tihi privrženec boksa in sem si ga želel trenirati, a sploh nisem vedel, da se to dogaja. Tam sem se prvič spoznal z Ivanom Pučkom, ki me je uspel pritegniti, in po štirih mesecih treningov je bil moj naslednji dom pri njem doma. Za vse skupaj sem mu zelo hvaležen, saj me je usmerjal skozi tisto ključno pubertetniško obdobje in mi nakazal neke smernice, ki sem se jih nato držal tudi v prihodnje. Nadgradnja vsega tega pa je bil Stanislav Milutinović, ki me je uspel prekaliti v samostojnega in neodvisnega človeka, ki ima neko vizijo. Pika na i pa je bila seveda možnost, ki mi jo je ponudil Tomaž Barada. On je zastavil svoje ime zame in mi ponudil priložnost, da sem odšel na preizkušnjo v profesionalni kamp v Nemčijo, kjer sem se lahko preizkusil in nato nadaljeval do tu, kjer sem danes.
Foto: Žurnal24 Koliko časa je trajala preizkušnja v kampu?
Vse skupaj je trajalo tri tedne. Tam sem bil sparing partner Lukasu Konecnyju, ki je bil takrat že prekaljen borec. Po treh tednih sem šele zadnji dan izvedel, da me bodo sprejeli medse, in veselje je bilo seveda nepopisno.

Kako žena gleda na vaše uspehe? Hčerkici pa sta verjetno še premajhni, da bi se lahko zavedali, kaj dosegate?
Žena mi brezkompromisno stoji ob strani. Družina je zame poseben imperij, ki mi daje moč, željo in energijo za vse korake. Hčerkici sta še premajhni, da bi lahko vedeli, kaj to pomeni, ali pa morda podcenjujem otroško pamet. Kadarkoli pa je na televiziji govor o meni, obe začnete vzklikati: "Dejan, Dejan, Dejan". Kar pa se žene tiče, lahko rečem samo eno besedo – edinstveno. Z dušo in telesom je zraven mene in me podpira ter spodbuja.

Pred odhodom ste dejali, da odhajate v JAR, kjer boste postali malo prej svetovni prvak kot nogometaši. Vam je res uspelo, kar je vsekakor lepa popotnica za nogometaše.
Verjamem v njih. Vem, da bo njim veliko težje kot meni, saj vsi vemo, kako težko je postati svetovni prvak v nogometu. Ampak jaz pravim naslednje, če so lahko presenetili Grki, potem lahko tudi Slovenci. Kvaliteta je na naši strani. Če bodo pokazali tak borbeni duh kot na zadnjih tekmah, potem se nimajo česa bati.