Eddieja Edwardsa se je prijel šaljivi vzdevek orel – ker pač sploh ni bil orel, ampak vse prej kot to. V svojevrstnem mahajočem slogu je negotovo pristajal visoko na hrbtu skakalnic, skozi debela očala pa je komajda kaj videl. Leta pozneje je v nekem pogovoru priznal, da ga je bilo pred vsakim skokom pošteno strah, saj bi bil prav lahko tudi njegov zadnji v življenju. Toda navijači so ga imeli radi, čeprav je na obeh tekmah zasedel zadnje mesto. Je pa simpatični Britanec s svojimi nastopi zaprl pot do olimpijske slave drugim eksotom, saj je Mednarodna smučarska zveza prav zaradi njega uvedla pravilo, po katerem morajo vsi udeleženci iger imeti vsaj minimalno stopnjo tekmovalnih dosežkov. Edwards je neuspešno skušal nastopiti še na naslednjih treh OI, Kanadčani pa ga niso pozabili in so ga letos povabili na igre v Vancouver kot nosilca olimpijske bakle.

Njegovo nasprotje je bil Matti Nykänen, ki takrat še ni imel tako hudih težav z alkoholom in policijo kot v naslednjih letih po koncu kariere. V Calgaryju je bil še zlati finski deček smučarskih skokov – zmagal je na mali (takrat še 70-metrski), veliki (90-metrski) skakalnici in še s finsko ekipo. Ta je imela enega najhujših konkurentov v slovenski, uradno sicer še jugoslovanski četverici Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga in Matjaž Zupan, ki je osvojila srebro.

Trikratna prvakinja je v Calgaryju postala še Nizozemka Yvonne van Gennip v hitrostnem drsanju, Alberto Tomba pa je bil takrat na začetku bleščeče kariere in je na svojih prvih OI zmagal tako v slalomu kot veleslalomu.

Zgodba zase pa je bil nastop jamajškega boba štiriseda. Eksotični udeleženci iger so se v tretji vožnji prevrnili in poškodovali ledeno stezo. Eden od favoritov, vzhodnonemška posadka s krmarjem Wolfgangom Hoppejem, je bila na vrsti za njimi in izgubila možnosti za zlato. Jamajčani pa so imeli tudi zadnjo besedo – po njihovih dogodivščinah so v Holywoodu čez pet let posneli uspešno komedijo z naslovom Cool Runnings.