Za pogovor z 28-letnim Trboveljčanom smo se iz njegovega domačega mesta odpeljali na enega od bližnjih hribov, kjer je manjše smučišče Medvednica. Tam so, kljub poznemu dopoldnevu še vedno v megli, lokalni smučarski zanesenjaki ravno menjali "zajlo" na vlečnici. V daljavi se je Spodnja Savinjska dolina kopala v soncu, a megla se ni dvignila dovolj visoko, da bi sonce ogrelo tudi nas.
Žan Špilar je ob prihodu pozdravil zbrane in se spomnil na svoje smučarske začetke. Že zelo mlad je iz tekmovalnih prestopil v trenerske čevlje in trenutno je trener ameriške ženske smučarske reprezentance za tehnične discipline. Pod njegovim okriljem so Nina O'Brien, AJ Hurt, Katie Hensien, Elisabeth Bocock in Paula Moltzan. Slednja je na uvodnem veleslalomu letošnje sezone v Söldnu z 2. mestom prišla do rezultata kariere. Zvezdnica Mikaela Shiffrin ima svojo ekipo, a je občasno v stiku s "Team USA", po svoji poti ob vrnitvi iz pokoja stopa tudi veteranka Lindsey Vonn.
Špilar je kot smučar Slovenijo zastopal na mladinskem svetovnem prvenstvu in v evropskem pokalu, enkrat je nastopil tudi v svetovnem pokalu. Doslej ima za seboj že precej spoštljive trenerske izkušnje. Pred sodelovanjem z reprezentanco ZDA je delal na Japonskem in bil v ekipi Američanke slovenskega rodu Lile Lapanje.
Pred nekaj meseci je bil s strani trenerjev in tekmovalcev vseh zimskih športov - vključno z nordijskim smučanjem in biatlonom - delujočih pod okriljem reprezentance ZDA, izglasovan za najboljšega trenerja. Z nami se je pogovoril tik pred odhodom na Finsko, kjer ga je z ameriškimi smučarkami čakala nova doza treninga.
Vaši smučarski začetki?
Smučati sem začel pri treh letih, na Kobli. Naučila sta me starša. Moj oče Oto je bil tudi moj trener, vse dokler se nisem prebil do reprezentance. V trboveljski smučarski klub - ŠD Trbovlje, sem se včlanil pri šestih letih in sem član še danes.
Kdaj ste se doma odločili, da bi s smučanjem poskusili tudi v tekmovalnem smislu?
Tudi moj oče in dedek sta tekmovala, tako da je bil ta prehod kar naraven, logičen. Dobil sem veselje, začel intenzivno trenirati in nato vztrajal skozi celotno mladost. V šestem razredu osnovne šole sem sicer dobil nek preblisk in začel trenirati nogomet pri našem Rudarju, toda ko se je bližala zima, so me spet zasrbele noge in sem se vrnil na smuči.
Kaj ste morali doseči na tekmovanjih državnega nivoja, da ste bili vpoklicani v slovensko reprezentanco?
Najprej sem bil v otroški reprezentanci. Tu sta dve kategoriji: do 14 let in do 16 let. Za vpoklic sem moral biti med najboljšimi v državi na različnih otroških tekmovanjih, kot so Pokal Loka, tekmovanja na italijanskem Zoncolanu in podobno. Tam sem nabiral mednarodne izkušnje. Bolj resno delo se začne s prehodom v mladinsko reprezentanco, kamor sem bil vpoklican pri 18-ih letih in tam preživel eno sezono. Leto kasneje sem bil vpoklican v slovensko B reprezentanco in začel s tekmami v evropskem pokalu.
Katera disciplina vam je najbolj ležala?
S prehodom v evropski pokal pri nas selekcionirajo med tehničnimi smučarji in 'hitraši'. Bil sem izrazito tehnični smučar, vozil sem tudi superveleslalom. Smuk mi ni 'sedel', čeprav sem v njem tekmoval do konca mladinske dobe.
Zakaj vam smuk ni ustrezal?
Nisem znal dobro drseti na smučeh, tu nisem blestel. Brez tega si pa v smuku težko dober (smeh, op. a.).
Imate kakšna obžalovanja glede tekmovalne kariere?
Če bi več poslušal očeta v tistih letih, ko sem mislil, da sem najbolj pameten na svetu, bi se morda lahko kaj obrnilo drugače. Morda bi s kakšno drugačno odločitvijo lahko dosegel več, a realno se sam na vrhu nisem videl. Odločitev za prehod v trenerske vode je bila prava.
Kdaj in kako je dozorela odločitev za trenersko kariero?
Moja zadnja sezona tekmovalna je bila solidna, a brez presežkov. Od sebe sem pričakoval več. Že pred koncem sezone sem kontaktiral kolega Marka Šumarja iz Kisovca, ki je delal za švedsko reprezentanco, danes pa je serviser pri Kristofferju Jakobsenu. Prek njega sem dobil prvo trenersko službo na Japonskem pri trenerju Matjažu Marušiču, ki je postal moj mentor, saj sem postal njegov pomočnik.
Kakšna je bila sprva vaša vloga na Japonskem?
Prvo leto sem bil serviser in pomočnik. Drugo sezono sem prevzel vodenje njihove ženske ekipe za evropski pokal. Obenem sem bil, ko sem bil skupaj z ekipo za svetovni pokal, Matjažev pomočnik.
Se specifičnost japonske kulture pozna tudi v smučarski reprezentanci?
Zelo. Delati z njimi je enostavno. Kar rečeš, to naredijo. Spoštujejo avtoriteto, spoštujejo starejše. Ker sem bil še zelo mlad, slednjega še nisem veliko občutil (smeh, op. a.). Toda zelo spoštujejo starejše, hierarhijo.
Na Japonskem ste preživeli tri sezone. V čem ste takrat najbolj napredovali, se največ naučili?
Ogromno, praktično vse. Mentor Marušič mi je hitro zaupal in dal proste roke že kot zelo mlademu trenerju. Ne samo vodenje trenažnega procesa, ampak tudi načrtovanje celotnega ciklusa. Večino stvari sem se naučil od njega in lahko rečem, da sem tam nabral znanje in izkušnje, ki so mi potem odprle mnoga vrata.
Kakšna je japonska smučarska baza talentov v primerjavi v Slovenijo?
Baza je ogromna. Tekmovalk je precej več in selekcioniranje je bolj podvrženo rezultatom. Dela se sistematično. Tam so jasna merila, kaj mora nekdo doseči, da pride v reprezentanco. Če smo trenerji ocenili, da bi iz kakšnega dekleta lahko bilo tudi kaj več, kot so kazali trenutni rezultati, smo jo sicer lahko potegnili zraven, a to v zelo redkih primerih.
Sledila je selitev v osebno ekipo Američanke slovenskega rodu Lile Lapanje …
Res je, kontaktirali so me ob koncu moje tretje sezone na Japonskem, ko sem bil star 24 let. Njena družina po očetovi strani korenini iz Tržiča.
Sta z Lilo na treningih govorila slovensko?
Da, z njo sva se pogovarjala samo v slovenščini.
Kako sta bila zadovoljna eden z drugim?
Sam sem bil zelo zadovoljen, tudi oni z mano. Pravzaprav je bila kar malce jezna in razočarana, ko sem zapustil njeno ekipo in se odločil za pridružitev ameriški reprezentanci.
Kako je prišlo do selitve v Team USA?
Med delom z Lilo sem seveda imel kontakte z ameriško reprezentanco. Takratni glavni trener Magnus Andersson mi je dejal, da bi v ekipi potreboval več balkanske mentalitete.
Balkanske?
Da, tako je rekel. Je mnenja, da mi razmišljamo drugače kot oni. Če vidimo neko delo, poprimemo zanj brez vprašanj. Smo zagnani, imamo drugačno energijo. Najboljši primer je družina Kostelić. Uspehi Ivice in Janice govorijo sami zase. Še danes se spomnim kakšnih besed Anteja Kostelića in se zavedam, da je imel večino stvari zelo prav. Ne samo za smučanje, ampak za šport nasploh. Po celem svetu ga zelo cenijo, čeprav mu kdaj očitajo, da je šel tudi čez mejo. Ampak, ko potegnemo črto in vidimo rezultate njegovih otrok, lahko rečemo, da je večino stvari delal prav.
Kakšne pogoje za delo imate zdaj v ZDA v primerjavi s Slovenijo?
Pogoji so vrhunski. Ne bom rekel, da je proračun neomejen, so omejitve, a lahko naredimo, kar hočemo. Velika razlika je v logistiki. Naša ekipa recimo v celoti, s trenerji in serviserji vred, zdaj leti na treninge na Finsko. Večina članov spremljevalnega osebja večine drugih reprezentanc se pelje tja. To je 3000 kilometrov dolga pot … Druga stvar so poletni treningi. Mi si lahko privoščimo, da gremo na Novo Zelandijo, kar je precej prestižno. Slovenci gredo recimo v Argentino, kamor gre veliko reprezentanc. Trenažni pogoji so tam sicer super, pogoji za bivanje pa so recimo precej boljši na Novi Zelandiji. Za ta mlada ameriška dekleta je pomembno, da imajo, potem ko mi oddelamo tiste tri ure treninga, kam za iti. V Argentini si sredi divjine, na Novi Zelandiji pa si po koncu treninga ob vznožju smučišča lahko v kratkih hlačah, igraš golf … Precej lažje je preživeti pet tednov tam kot pa v Argentini.
Kako številčna je vaša ekipa? Imate tudi podporne vloge, kot so kuharji?
Svojega kuharja nimamo, čeprav bi ga lahko imeli. Kadar živimo v apartmajih, dekleta rada kuhajo sama. Moramo razumeti, da so ta dekleta po 200, 250 dni na leto od doma in si rade ustvarijo domače, poznano vzdušje. Zato tudi rade same kaj skuhajo in spečejo ter se tako tudi družijo. Sicer pa je v naši ekipi pet tekmovalk, trije trenerji, trije serviserji in fizioterapevtka – torej skupaj sedem članov strokovnega štaba za pet športnic.
Avstrijci in Švicarji imajo enak ustroj?
Da, to sta dve najmočnejši smučarski naciji. Morda je pri njih še kakšen član štaba več kot pri nas. So močni.
Kako za vas izgleda tipično pripravljalno obdobje?
Začnemo v začetku avgusta, ko gremo za pet ali šest tednov na Novo Zelandijo. Nato ponavadi sledita dva tedna premora, konec septembra pa gremo v smučarsko dvorano v Belgijo, kjer imamo prioriteto, saj je lastnik dvorane oče serviserja naših dveh tekmovalk Nine O'Brien in AJ Hurt. V dvorani treniramo predvsem slalom. V tednu dni naredijo tekmovalke 5.000–7.000 vrat. Proga v dvorani ima približno 30 vratic, približno pol manj kot na tekmi. Odpeljejo med deset in 15 voženj na dan. Včasih tam naredimo tudi krajše veleslalomske treninge, predvsem zaradi štarta. V dvorani je teren precej ravninski in pokazalo se je, da smo bili zaradi tega zelo hitri na tistih progah, kjer je start bolj položen.
Ste trener za tehnične discipline. Koliko vam koristi vadba hitrih disciplin?
Veliko je različnih teorij, sam pa menim, da je trening hitrih disciplin dober za 'tehničarje'. Predvsem zaradi občutka hitrosti in pospeška. Je pa veliko odvisno od posamezne tekmovalke. Tiste bolj izkušene potrebujejo tega manj, mlajše pa več.
V športih, predvsem individualnih, je veliko govora o specifični ameriški, zmagovalni mentaliteti. Jo opažate? Kako se kaže?
Da, res je. Na velikih tekmovanjih dobijo nekakšen dodaten impulz, kar zaživijo. Američanke tudi res rade trenirajo, rade delajo. Na vsak trening pridejo z veseljem in zagnanostjo. Včasih jih moramo skoraj zvleči s treninga. Iz svojih tekmovalnih časov vem, da sem včasih šel na trening, ker sem moral. Pri njih je drugače. Res rade smučajo. To me je pri njih pozitivno presenetilo. So pa tudi zelo sproščene. Ekipa diha kot celota in delujemo kot družina. Tudi pri izbiri štaba je karakter ključen. Tudi najbolj trofejni trener ne pomaga, če ne paše v ekipo. Poleg tega potrebujejo človeka, ki je lahko po več mesecev od doma. Zame je bil ta prehod lažji, ker sem pred tem delal na Japonskem, ki je tudi prekooceanska ekipa, kjer moraš v reprezentanci preživeti ogromno časa. Če delaš za Slovence, Avstrijce, Nemce, si lahko več doma. Američani pa pridejo v Evropo in so tu skoraj celo zimo, ti pa moraš biti z njimi. Ampak je ključno, da po energijski plati pašeš mednje.
Mikaela Shiffrin ima svojo ekipo, a vendarle sodelujete …
Mikaela ne potuje z nami na Novo Zelandijo, ampak gre v Čile in Argentino, saj mora trenirati tudi hitre discipline. Če jih ne bi, bi najbrž več časa z nami preživela tudi med pripravami. Ko pa pride tekmovalno obdobje, delujemo kot ekipa. Izmenjamo si informacije ob progi, imamo radijsko komunikacijo … Njeni trenerji nas včasih po radiu povprašajo, v kakšnem stanju je proga na našem odseku in podobno. Tudi Mikaela z dekleti včasih deli kakšno opažanje. Sicer pa njeni trenerji ne usmerjajo naših tekmovalk in obratno. Mi imamo svoj žargon, svoj proces. Pomembno je tudi, kateri glas tekmovalka sliši tik pred vožnjo.
Ima Mikaela vlogo mentorice?
Da. Zna priskočiti na pomoč. Dela videoanalize pred njihovimi prvimi tekmami v svetovnem pokalu, opozorja na kritične točke na terenu. Je odprta, profesionalna in tudi družabna v takšni meri, ki ekipi ustreza. Ona je zelo topel človek, zelo prijazna. Pred nekaj leti me je na tekmi v Tremblantu v Kanadi, ko sem čakal na štart naših tekmovalk z višjimi startnimi številkami, poklicala po telefonu in mi dejala, naj dekletom sporočim določene detajle s proge, na kaj je treba paziti ... Kot mentorica mladih je fantastična. Je sicer zelo profesionalna, ampak zna biti družabna. Gre kdaj na večerjo z našimi dekleti, se z njimi druži … Ne drži se zase, okoli nje se človek ne počuti neugodno.
Se vam je bilo treba posebej prilagoditi na delo z ženskimi ekipami?
Malce se je bilo treba. Delo z ženskami je kot biti v odnosu. Moraš znati poslušati, biti potrpežljiv in delati kompromise. Ko pa ti začnejo zaupati, potem je to to, potem ti res sledijo. Po mojih izkušnjah je delo z ženskami potem celo lažje, ker bolj dosledno sledijo dogovorom. Moraš jim pustiti določeno svobodo, težje odločitve pa moraš sprejemati namesto njih. Če smo recimo v dvomih, ali bomo naslednji dan trenirali to in to, potem se moraš kot trener odločiti, to jasno povedati in tudi prevzeti odgovornost. Enako je s serviserji.
S strani ameriških tekmovalcev in trenerjev ste spomladi dobili izjemno priznanje za najboljšega smučarskega trenerja. Kaj vam to pomeni?
Gotovo so v ameriških reprezentancah trenerji, ki imajo več strokovnega znanja od mene. To priznanje zame pomeni, da na pravilen način gradim svoj odnos do tekmovalk, da pristopam s pravo energijo. Sem ponosen, da sem bil izbran.
Še danes veljate za najmlajšega postavljalca proge na tekmi svetovnega prvenstva. Kako je prišlo do tega?
V ekipah za svetovni pokal ni prav veliko mladih trenerjev. Jaz sem do tega prišel zato, ker je 1. januarja odstopil glavni tehnični trener in sem kot njegov naslednik nekako podedoval to vlogo. Tisto progo bi sicer morala postaviti trenerka Mikaele Shiffrin, a so se v njeni ekipi dva dni pred tekmo odločili, da ne bo startala na veleslalomu, tako da so potem prenesli na nas. Je pa vedno težje postavljati progo za drugo vožnjo, ker si časovno zelo omejen, časa imaš približno 20 minut. Praktično se samo zapelješ po progi in določaš mesta za vratca.
Kako postaviti progo, če imaš v ekipi dve tekmovalki z visokimi cilji, ki jima ustrezajo drugačne postavitve?
Posvetovanj na to temo s tekmovalkami ni. V teh primerih smo trenerji tiho in naredimo po svoje (smeh, op. a.). Tekmovalka mora znati voziti vse, postavitev ni izgovor. Če jaz postavim progo in bo naša zmagala, to ni zaradi mene. Jaz ne smučam na tekmi.
Vsak teren ima drugačno konfiguracijo. Koliko se lahko postavitev s treninga prenese na tekmo?
Na treningih skušamo iskati podobno konfiguracijo kot je na tekmi. Pri slalomu se lahko poslužiš določenih vertikal, lokov in drugih detajlov, ki smo jih delali na treningu. Torej da naredimo nek okvir razdalj in kombinacij, kjer naše najbolje funkcionirajo. Ne delamo pa preveč specifično za vsako posamezno tekmo.
Kako ste bili zadovoljni z uvodom v sezono v Söldnu?
Zelo. Lahko rečem, da smo bili tam najuspešnejša nacija, saj smo imeli šest tekmovalk med top 20. Paula Moltzan je z drugim mestom dosegla uspeh kariere in bil sem zelo ponosen na to, kako smo se odrezali. Obenem smo dobili potrditev, da smo dobro delali med pripravami in da so dekleta dobro pripravljena na olimpijsko sezono.
Koliko besede imate pri tem, kdo bo šel na olimpijske igre?
Tu so ključni rezultati. V ZDA je konkurenca takšna, da odločajo objektivna merila, rezultati na tekmah. Tiste, ki bodo najboljše v svetovnem pokalu, bodo potovale v Cortino. Naša naloga je, da tekmovalke čim bolje pripravimo za vse tekme svetovnega pokala. Odločitev o potnicah na OI bo padla približno dva do tri tedne pred otvoritvijo. Do takrat nas čaka osem veleslalomskih tekem. Torej je fokus zaenkrat na tem. Do olimpijskih iger nas čaka še veliko dela, potovanj in tekem.
Kako gledate na slovensko reprezentanco? Kakšni so obeti?
Imamo nekaj orožij. Predvsem je to seveda Žan Kranjec, ki je zares v svetovnem vrhu. Tudi ženska tehnična ekipa je sposobna veliko. Spoštujem pa predvsem naše 'hitraše', ki se borijo proti ekipam z milijonskimi proračuni in domačimi smučišči za smuk. Oni imajo res slabše pogoje kot njihovi konkurenti. Pri nas smukač nima 'telovadnice' doma, pri nas ni smukaških prog. Kapo dol fantom, da kljub temu dosegajo veliko. Dodaten izziv za Slovenijo so stroški - nastanitve, oprema, logistika … Smučanje res postaja šport za bogate. Tudi nam bližnji ledeniki, kjer se je včasih lahko poleti treniralo, kar nam je v preteklosti ogromno pomenilo, izginjajo. Miha Hrobat je bil lani četrti v skupnem seštevku smuka, kar je fantastično. Visoko raven je pokazal že tudi Nejc Naraločnik. Pričakujem kar dobro sezono za Slovenijo.
Slovensko smučanje so sooča z vse manjšo bazo, vse manj otrok ima dovolj premožne starše, da bi se ukvarjali s tem športom. Obstaja kakšna čarobna palica za to težavo?
Mislim, da ne. Še 20 let nazaj je šlo, če si imel en par smuči in si bil zagnan. Danes je vse skupaj noro drago. Če upoštevaš vse stroške ... Nastanitve so na nekaterih lokacijah brutalno drage. Mladi slovenski smučarji se morajo na treninge voziti v tujino, kar zmorejo le redki. Rešitev ni preprosta. Morda kakšno ciljno partnerstvo z državnim podjetjem, ki bi lahko kupovalo opremo, pokrilo potovanja ... A razumem, da mora zveza najprej skrbeti za A ekipe, ker rezultati hranijo sistem. Brez močne A ekipe ni navdušenja med mladimi.
Za svoje dosežke ste pred nekaj meseci prejeli priznanje Občine Trbovlje. Kaj vam to pomeni?
Ogromno. Tu sem začel. Vedno bom 'Trbouc'. Brez naših starejših trenerjev in podpore občine morda ne bi prišel nikamor. Vse se začne doma – biti prepoznan za svoje delo med svojimi … To je najlepše.
Bi raje živeli v Združenih državah Amerike ali na Japonskem?
V ZDA. Malce sem se navadil tamkajšnjega ritma, faktor pa je tudi jezik. Definitivno Amerika.
Ta je trener z uspehi…mi pa v nadi reprezentanci za trenerje razne pajace (da menom poimensko) ki niso niti med …