Vedno se bo našel kdo, ki bo iskal dlako v jajcu v smislu: kaj pa če bi tedaj zadeli. In vedno se bo našel kdo, ki bo krivdo za slab(ši) rezultat prevalil na sodnike. Morda je/bo imel celo prav. Na tekmi proti Poljski so celo sami Poljaki priznali, da je sedemmetrovka obstajala. Ampak človeškega faktorja se pri športih z žogo nikoli ne da izničiti.

Če pa pod rezultate Slovenije potegnemo črto, smo lahko zadovoljni. Slovenija ima reprezentanco, ki se bori 60 minut. Morda ne igra (še) 60 minut v istem ritmu, bojuje pa se. Slovenija ima reprezentanco, ki igra moderno, sodobno, hitro in ki kaznuje nasprotnikove napake z lahkimi goli, izvaja hitre centre. V preteklosti je bila naša izbrana vrsta predvsem sama žrtev omenjenih rokometnih prvin, ki so jih dejavno prakticirali tekmeci. Slovenija ima reprezentanco, ki igra široko paleto obramb (6-0, 5-1, 3-2-1, 4+2 …) in tako postavlja zanke nasprotniku. Serdarušić ni poklical fantov, ki ne bi že pred tem imeli vsaj nekaj reprezentančnih izkušenj, učinek pa je drugačen.

Ne smemo pozabiti, da je bila po "ratingu" naša reprezentanca zadnja v skupini in da so jo strokovnjaki v napovedih gladko pošiljali domov po prvem delu ter jo postavljali na rep uvrščenih. Tako je menil tudi Stefan Kretzschmar, nato pa je le malo manjkalo, da bi Noka in njegovi izbranci porazili svetovne prvake iz leta 2007.

Ko smo že pri Nemcih: logično je, da je interes organizatorjev, da sosedi čim dlje ostanejo na prvenstvu. Rahla naklonjenost sodnikov je bila očitna. Primer je v nebo vpijoče obnašanje vratarja Johannesa Bitterja na tekmi s Slovenijo, ko je dvakrat brcal gol, a v 57. minuti prejel le rumeni karton. Da ne pišemo o tem, da napovedovalec ob predstavitvi imena nemških rokometašev izgovarja za nekaj stopenj bolj pompozno ter doda še kup zanimivosti, pri ostalih igralcih pa je veliko bolj suhoparen.

Slovenija pač ni velika reprezentanca. Morda pa nekoč bo. To je selektorjev cilj, o katerem je dejal: "Po tradiciji je slovenska reprezentanca malo za najboljšimi. Ampak ugleda ne moremo spremeniti v treh dneh. Lahko pa ga malo izboljšamo, naslednje leto še malo in tako naprej." Korak za korakom, torej.

Kakorkoli že seštevamo in odštevamo, tuhtamo, se jezimo, veselimo, stiskamo pesti – Slovenija v drugi del odnaša dve točki. Morda se našim izide za polfinale, morda ne. Ampak s takšnim pristopom in igro se lahko nadejamo, da za slovenske navijače rokometnih radosti še ni konec.