Preberite še

Smrti: Tragične nesreče dirkaških legend Senna: Premikal je meje mogočega Imola: Prizorišče največje tragedije

Formula 1 je visokotehnološki šport. Inženirji si iz dneva v dan prizadevajo, da bi bil posamezen dirkalnik čimhitrejši in dobro vodljiv ter tako primeren za osvajanje zmag in prvenstev. A formula 1 je tudi eden od najnevarnejših športov. Tako krovna organizacija FIA v prizadevanjih za čimvečjo varnost dirkačev iz leta v leto uvaja spremembe v pravilniku tekmovanja in v tehničnih karakteristikah dirkalnikov ter zvišuje varnostne standarde na dirkališčih. V tokratni zgodbi iz zgodovine najelitnejšega bencinskega športa vam želimo prikazati, kaj vse je bilo v slabih 60 letih svetovnega prvenstva uvedeno za večjo varnost dirkanja. Leto zadnje smrti v formuli 1, smrti Ayrtona Senne , je bilo prelomno, saj se je število varnostnih ukrepov občutno dvignilo, kar pa ni vplivalo le na večjo varnost, temveč žal tudi na manj dirkaške akcije.

Prva dirka formule 1 se je zgodila 13. maja leta 1950 v Silverstoneu. V prvih sezonah je bilo oblikovanje dirkalnikov osredotočeno izključno na doseganje čimvišje hitrosti, motorji so bili še v sprednjem delu bolida, ob stezah pa ni bilo nikakršnih varnostnih ograd ali pnevmatik in izletnih con, niti medicinske pomoči. Leta 1955 so uvedli zavorne diske, Jack Brabham (Cooper) pa je bil prvi, ki je dirkal z motorjem v zadnjem delu dirkalnika. Prve varnostne ukrepe so uvedli v 60. letih. Leta 1961 so kapaciteto motorja z 2,5 litra zmanjšali na 1,5 litra, dve leti za tem sta postala obvezna nezlomljiva čelada in negorljiv kombinezon, ob stezi pa so začeli uporabljati signalne zastave. Sredi 60. so postopno preuredili kokpit (da bi dirkač v primeru požara hitreje zletel iz njega) in rezervoar za gorivo (da ob eksploziji motorja požar ne bi zajel celotnega bolida). V tem obdobju je za varnost v formuli 1 postala odgovorna Mednarodna avtomobilistična organizacija (FIA). Konec 60. so še določili maksimalno širino in višino šasije.

Nikiju Laudi je negorljivi kombinezon pomagal preživeti nesrečo in se mu vrniti na dirke. © AFP

Na začetku 70. je FIA dvignila varnostne standarde na dirkališčih. Določili so, da mora biti varnostna ograda, ki je postala obvezna, iz dveh slojev (na primer zid in pnevmatike), med ogrado in gledalci pa morajo biti vsaj trije metri, obvezen je postal tudi zid med ciljno ravnino in boksi. Od leta 1975 je ob stezi obvezna navzočnost komisarjev in varnostnikov. Dirkači so morali leta 1973 prvič opraviti zdravniški pregled, leta 1978 pa je FIA začela izdajati superlicenco za nastopanje v formuli 1. Krovna organizacija je še naprej ostrila standarde pri čeladi, negorljivem kombinezonu in kokpitu (dirkač mora biti iz njega rešen v petih sekundah), leta 1977 je prvič postavila merila za izletne cone. Že leta 1972 so uvedli zadnjo luč, obvezen je postal šesttočkovni varnostni pas.

Zadnji dirkač, ki ga je vzela formula 1, je Ayrton Senna. © AFP

V 80. letih so bila v središču prizadevanja za utrditev dirkačevega prostora v bolidu, predvsem prostora za njegove noge. Tako sta ekipi Lotusa in McLarna postali prvi, ki sta kokpit izdelali iz karbonskih vlaken, ki so odpornejša na trke kot aluminijasti materiali, ki so jih uporabljali dotlej. Od leta 1985 so morali dirkalniki prestati preizkuse trčenja ("crash teste"), sprva le za udarce v sprednji del bolida, do leta 1988 pa še na dirkačev kokpit in na rezervoar za gorivo. Leta 1984 so prepovedali dolivanje goriva med dirko. Od konca 80. so morale biti varnostne ograde ob stezi visoke vsaj meter, tista ob boksih pa meter in 35 centimetrov, leta 1986 pa je bil ob stezi prvič v pripravljenosti zdravniški helikopter. Še zanimivost – leta 1989 so uvedli dopinške teste.

Varnost dirkačev, mehanikov, gledalcev in varnostnikov je v 90. postala prednostna dejavnost organizacije FIA. Še več, FIA je sestavila posebno skupino strokovnjakov, ki je začela raziskovati nove tehnologije za večjo varnost v formuli 1, z računalniškimi simulacijami so preučevali najnevarnejše zavoje na dirkališčih, od leta 1997 pa so s pomočjo nekakšnih črnih skrinjic začeli proučevati nesreče. Izpostavimo le nekaj ključnih sprememb za večjo varnost v tem desetletju. Leta 1993 so debelino oblazinjenega dela dirkačevega kokpita ob glavi z 80 povečali na 400 milimetrov, znižali so višino zadnjega krilca in od tal dvignili prednje krilce. Leto za tem so prepovedali posamezne pomožne sisteme v bolidu (ABS, pomožne zavore, sistem proti zdrsavanju pogonskih koles ...), standardi za čelado so postali še ostrejši, da bi dirkači bolje slišali, so prepovedali čepke za ušesa, varnostne pnevmatike ob stezi so morale prestati testiranja trčenja, hitrost v boksih pa so zmanjšali na 80 km/h med treningi in 120 km/h med dirko. Da bi upočasnili dirkalnike, so leta 1995 zmanjšali kapaciteto motorja (s 3,5 na 3 litre) in znova spremenili položaj krilc, zaostrili so pogoje na "crash testih" ter kriterij za pridobitev dirkaške superlicence. V drugi polovici 90. je FIA posegala predvsem v pnevmatike in dodatna krilca, tako je večino slednjih prepovedala, leta 1998 pa so tako imenovane "slick" pnevmatike (brez profila) zamenjali s pnevmatikami s profilom – to naj bi vplivalo na zmanjšanje hitrosti v zavojih. Leta 1998 so širino dirkalnika z dveh zmanjšali na meter in 80 centimetrov in razširili kokpit. Med pomembnejše spremembe ob koncu desetletja spadata okrepitev obes (da ob nesrečah pnevmatike ne bi letele vsevprek) in uvedba asfaltnih izletnih con.

Na dirkah formule 1 niso v nevarnosti le dirkači. Odpadla pnevmatika z bolida Jacquesa Villeneuva je leta 2001 na dirki v Melbourneu ubila enega od varnostnikov ob stezi. © AFP

Max Mosley , predsednik krovne organizacije FIA, se je odlikoval prav po uvajanju varnostnih sprememb, svoje delo iz 90. je v tem šestem desetletju formule 1 še okrepil. Da bi zapisali vse, bi potrebovali toliko prostora, kot smo ga za omembo sprememb iz prvih štirih desetletij skupaj, tu je torej le nekaj najzanimivejših. Od leta 2000 mora biti kokpit še bolj trden, sloj iz karbonskih vlaken na primer debel vsaj 3,5 milimetra. Del bolida nad oziroma za dirkačevo glavo mora vzdržati silo 2,4 tone. Obvezna je postala sprva med dirkači nezaželjena opornica za vrat (tako imenovani HANS). Od leta 2002 FIA ekipam dovoljuje dvostransko telemetrijo, prej so na komandno mesto le prejemali podatke o delovanju dirkalnika, zdaj s povratnimi ukazi lahko spreminjajo posamezne parametre. Na samo dirkanje, ne le na varnost, je pomembno vplivala uvedba elektronskih pomagal, še posebej sistema proti zdrsavanju pogonskih koles in startnega sistema. Pri tem so se še zaostrili standardi testiranja trčenja, standardi varnosti na dirkališčih (moderni objekti so dobili prednost pred zastarelimi), hitrost v boksih so še znižali, komisarji vse pogosteje zaradi povzročitve nesreč ali ogrožanja varnosti drugih dirkačev posegajo po kaznovanju ("stop-and-go", "drive-through").

Preberite še

Garažisti: Zlata doba britanskega dirkanja Graham Hill: Mehanik, ki je postal dirkač Silverstone: 58 let od prve dirke formule 1

Kljub vsem omenjenim potezam Mednarodne avtomobilistične zveze pa formula 1 ni postala nič počasnejša, saj so konstruktorji vselej korak pred strokovnjaki zveze. Očitno pa je dirkanje zdaj varnejše. Ne le, da od smrti Ayrtona Senne v formuli 1 ni nihče več umrl, občutno se je znižalo tudi število resnejših poškodb. Dandanes FIA še naprej resno dela v smeri višje varnosti, a je vendarle dojela, da to vpliva tudi na zanimivost športa, saj je tehnika postala pomembnejša od kakovosti posameznega dirkača. Tako od letos sistem proti zdrsavanju pogonskih koles in nekatera druga elektronska pomagala niso več dovoljeni, kar se že pozna na dvigu zanimivosti dirk v tej sezoni. Medtem je nova prioriteta krovne organizacije postalo znižanje stroškov posameznih moštev z omejevanjem testiranj, motorji in menjalnik pa morajo zdržati več kot en dirkaški vikend ... a to je že druga zgodba.