Posebno pozornost smo namenili zapiranju Xavija. Želeli smo ga prisiliti, da bi žogo oddajal pravokotno ali nazaj in ne v prostor, v čemer je tako dober. Bob Bradley

Po enem največjih presenečenj na reprezentančni sceni v zadnjih letih, zmagi Združenih držav Amerike nad Španci (2:0) v polfinalu Pokala konfederacij, je čas za analizo. Sicer precej nepriljubljen selektor ameriške reprezentance Bob Bradley je s svojimi varovanci napravil velik podvig in vsi se sprašujejo/mo – kje tiči skrivnost? 51-letni trener iz Montclaira v New Jerseyju je po tekmi brez težav povedal tisto, na kar so vsi čakali: "Posebno pozornost smo namenili zapiranju Xavija. Želeli smo ga prisiliti, da bi žogo oddajal pravokotno ali nazaj in ne v prostor, v čemer je tako dober," je dejal strateg. "Zelo dobro delo smo opravili z zapiranjem sredine igrišča. Ko igraš proti Španiji, moraš kot ekipa trdo delati v obrambi, ko pa imaš žogo, moraš biti agresiven." Bradley je še posebej pohvalil oba osrednja branilca, Jaya DeMerita in Oguchija Onyewuja, medtem ko je vratar Tim Howard o razlogih za zmago pribil: "Tako kot vi (novinarji, op.p.) se tudi sami praskamo po glavi. Ampak to je vseeno dokaz, da trdo delo in predanost eden drugemu prineseta rezultat. Nogomet je hecna stvar."

Na drugi strani je Špance poraz proti ZDA spet spomnil na "staro" Španijo, ki je tako lahko (in nezasluženo) izgubila mnogokatero tekmo v preteklosti in pogorevala na največjih tekmovanjih. V zadnjih treh letih o takšni Španiji seveda ni bilo ne duha ne sluha, zato je bil selektor Vicente Del Bosque razumljivo mrkega obraza: "Imeli so izjemno veliko energije in bili so zelo hitri v napadu. Presenetili so nas," je povedal. "Nikoli ni dobro, ko izgubiš. Na to sploh nismo več navajeni. Vsak poraz boli in zdaj bomo storili vse, da bi dobili naslednjo tekmo, nato pa se bomo spet osredotočili na kvalifikacije za svetovno prvenstvo."

Nekdanji selektor madridskega Reala seveda ne bo priznal, da se je v bistvu ujel v lastno past. Njegove nerazpoložene in neosredotočene igralce, ki so se že videli v finalu proti Braziliji, so Američani ujeli "na krivi nogi". Na tekmo so se nogometaši v rdečem bojda pripravljali vsega pol ure, še nekaj ur pred tekmo pa so se navkljub drugačni tradiciji v hotelu sproščeno slikali z gosti, pogovarjali z novinarji ... Vprašljiv je bil tudi pristop Špancev v formaciji 4-4-2, v kateri Francesc Fabregas zavzame položaj desnega krila, vendar se zelo rad pomika v sredino, kar pušča prostor Sergiu Ramosu za njegove slovite izlete na nasprotnikovo polovico. Luknje na španskem desnem boku so Bradleyjevi možje s pridom izkoriščali, saj sta imela hitra Jozy Altidore in Charlie Davis malo morje prostora. Ta način igre spominja na Del Bosquejevo formulo iz njegovih madridskih časov, ko sta na levem boku podobno igrala Zinedine Zidane in Roberto Carlos, oba pa je seveda mojstrsko ščitil zadnji vezist Claude Makelele. In Španci se morajo soočiti z dejstvom – Xabi Alonso preprosto ni Claude Makelele.