Preberite še ...

Kako so trgovali v Angliji

Zlati časi sredine devetdesetih, v katerih so italijanski klubi v svoje vrste uspeli zvabiti vso smetano svetovnega nogometa, so mimo. Prav zato za Italijo še posebej velja reklo "malo denarja, malo muzike" . Velikih nakupov pred pričetkom sezone ni bilo, italijanski klubi pa so zdaj še toliko bolj prisiljeni v to, da skušajo za majhen denar dobiti čimveč. Nekaterim to uspeva, drugim spet ne.

Pet najboljših nakupov:

Marco Borriello (Genoa)
Neapeljčan, ki je svojo nogometno kariero po spletu naključij začel v nam bližnji Furlaniji pri Triestini , je bil nekoč pri Milanu že skorajda povsem odpisan, decembra leta 2006 pa je padel na dopinški kontroli in nekateri so že menili, da je s tem njegove kariere konec. Poleti ga je Milan prodal Genoi, a vendarle zadržal 50 odstotkov vrednosti njegove pogodbe, kar je bila morda celo najboljša poslovna poteza Rossonerov v letošnji sezoni. V pristaniškem mestu je 25-letni napadalec eksplodiral, zabil 19 zadetkov in se praktično "iz nič" prebil na spisek 23 potnikov italijanskega selektorja Roberta Donadonija za evropsko prvenstvo. Zdaj ga Milan želi vrniti v moštvo, a pri Genoi preostalih 50 odstotkov nikakor ne nameravajo prodati.

Alexandre Pato (Milan)
Komaj 18-letni Brazilec je navkljub svoji mladosti in neizkušenosti že nekaj tednov po svojem debiju dokazal, da evforija ob njegovem prihodu iz Internacionala ni bila prenapihnjena. Ko so ostali nogometaši Milana tavali v slepi ulici, je Pato zabil kar nekaj pomembnih zadetkov in svoj ognjeni krst v Serie A sklenil z pozitivno bilanco: 18 tekem in devet zadetkov. Patu se bo najverjetneje moral umakniti celo njegov precej bolj slavni rojak Ronaldo , kateremu Milan še vedno ni ponudil podpisa nove pogodbe. Po mnenju številnih bo Pato že čez nekaj let med najboljšimi nogometaši na svetu.

Antonio Cassano je Sampdorio popeljal na prag uvrstitve v Ligo prvakov. © AFP

Antonio Cassano (Sampdoria)
Vsi, ki so v zadnjih letih kupovali Cassana - denimo Roma in Real iz Madrida - so v nogometašu, ki je pred leti v dresu Barija zablestel kot meteor, dobili mačka v žaklju. Navkljub etiketi večnega nergača so pri Sampdorii tvegali in zadeli v polno. "Bad boy" italijanskega nogometa je v Genovi ponovno zaigral kot v svojih najboljših časih, zabil deset zadetkov in se prav tako kot Borriello prebil v italijansko reprezentanco za evropsko prvenstvo. Nogometaš, ki ima preverjeno v sebi vrhunsko znanje in kakovost, vendar pa tudi igralec, ki potrebuje trenerja s vrhunskimi psihološkimi spretnostmi. Morda bi se pri Sampdorii moral ustaliti za dalj časa in osebnostno dozoreti.

Marek Hamšik (Napoli)
Slovaška vse od osamosvojitve ni imela kakšnega res vrhunskega nogometaša, letos pa sta se hkrati med zvezde izstrelila kar dva. Martin Škrtel je blestel v majici Liverpoola, pri Napoliju pa je nase opozoril Marek Hamšik , ki je bil ob Ezequielu Lavezziju najboljši igralec kluba iz juga Italije. Odigral je kar 37 tekem in zabil devet zadetkov, šteje pa le 20 let in je danes na listi želja številnih italijanskih velikanov. Najbolj pri Juventusu, kjer v njem vidijo "naravnega" naslednika poslavljajočega se Pavla Nedveda . Poleti je Napoli zanj plačal 5.5 milijona evrov, kar se je tedaj zdelo presenetljivo veliko, po letu dni pa nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da se je njegovega cena najmanj potrojila.

Slovak Marek Hamšik je eden najbolj nadarjenih mladih nogometašev v Evropi. © AFP

Juan (Roma)
Roma je pred pričetkom letošnje sezone nemškemu Bayerju iz Leverkusna plačala šest milijonov evrov za izkušenega brazilskega reprezentančnega branilca Juana in že tretjič zapored zadela v polno (iz Leverkusna sta se k Romi preselila tudi Paolo Sergio in Emerson, ki sta oba pustila viden pečat - op.a). Juan je zaradi poškodb sicer odigral le 20 tekem, vendar pa je bila igra Rome z njim oziroma brez njega kot noč in dan. V letošnji sezoni dokončno dokazal, zakaj mu prav vsi brazilski selektorju namenjajo vlogo v začetni enajsterici.

Pet najslabših nakupov:

Zgubljen pogled zgubljenega nogometaša.

Emerson (AC Milan)
Nekoč sinonim za stabilnost in borbenost na sredini igrišča ter igralec, kateremu so v domovini očitali, da je vse preveč "evropski". Pri madridskemu Realu počasi izginil s površja, pri Milanu pa dokončno utonil v pozabo. Nekoč je na njem slonela srednja vrsta Rome, Juventusa in Brazilije, dandanes v najboljšem primeru v zadnjih minutah igre malce razbremeni Gennara Gattusa ali Marca Ambrosinija. Zaradi mastne plače eden tistih, ki bodo poleti skoraj zagotovo zapustili San Siro.

Tiago (Juventus)
Kot mladenič je Tiago pri Benfici obetal ogromno, vendar pa se je v nadaljevanju pokazalo, da je na njegovo žalost zgolj povprečen igralec. Pri Chelseaju nikoli ni prišel do izraza, pri Lyonu se je precej popravil, pri Juventusu pa pogorel. V letošnji sezoni je zbral le 18 nastopov in bil redno na tarči razočaranih navijačev, ki še danes ne morejo razumeti, zakaj je Juve zanj plačal kar 13 milijonov evrov. Pozimi so ga pri Stari dami želeli poslati v Španijo, vendar dandanes ni več kluba, ki bi bil pripravljen pristati na njegove finančne pogoje. Portugalski selektor Luis Felipe Scolari ga je seveda prečrtal s svojega spiska.

Boško Janković (na sredini) je po hitrem vzponu še hitreje padel na trdna tla.

Nestor Muslera (Lazio)
Urugvajski vratar je v Rim preselil kot dolgoročna zamenjava za Angela Peruzzija , nekaj mesecev kasneje pa je njegov prihod reaktiviral 44-letnega veterana Marca Ballotto , ki je po grostesknih napakah Muslere do konca sezone opravljal vlogo prvega vratarja. Svojo prvo sezono končal z zgolj sedmimi nastopi in verjamemo, da ga bo Lazio poleti ekspresno vrnil nazaj v Južno Ameriko. "Prišel, videl, pogorel" bi lahko v rimskem slogu rekli za vratarja, ki se je povsem osramotil na prvenstvenem srečanju proti Milanu , ki je na stadionu Olimpico slavil kar s 5:1.

Boško Janković (Palermo)
Lani v španski Primeri Division v majici Mallorce eno najprijetnejših presenečenj sezone, letos pri Palermu povsem izgubljen in neprepoznaven. Klub iz Sicilije je zanj pred pričetkom sezone plačal kar deset milijonov evrov in za to dobil natančno en zadetek. Janković, ki je v Španiji lani zabil kar deset prvenstvenih zadetkov, je letos na 19 tekmah le enkrat zatresel mrežo nasprotnika, v zgolj letu dni pa se je njegova tržna vrednost najmanj prepolovila. Ko je igral pri Mallorci , je ves čas ponavljal, da "želi zaigrati za velik klub". Vsekakor je odhod v Palermo dokaj pomenljiv, odhod v zares velik klub pa lahko Janković za nekaj časa (ali pa za zmeraj) pozabi.

Kariera Alvara Recobe že skoraj deset let počasi a zanesljivo nazaduje.

Alvaro Recoba (Torino)
Recoba je morda največja "potegavščina" v svetu nogometa. Nekoč si je pri Interju izposloval sanjsko plačo in bil nekaj časa celo najbolje plačani nogometaš na svetu, a na San Siru nikoli ni igral prve violine. Z izjemo sezone 1999/00 v kateri je Venezio tako rekoč sam rešil izpada, Recoba nikoli ni zares sodil v sam svetovni vrh. Po desetih letih je zapustil Inter in se pridružil svojemu nekdanjemu trenerju pri Venezii Walterju Novellinu v Torinu, izkupiček pa je bil sila klavrn: 22 nastopov in en zadetek. Čeprav je v Italiji že 12 let, prihodnji rodovi o njem ne bodo zgubljali veliko besed.