Preberite še ...

Kako so trgovali v Italiji Kako so trgovali v Angliji

Španski nogometni prvoligaši so pred začetkom letošnje sezone globoko segli v žep in za okrepitve namenili skorajda pol milijarde evrov, vendar pa bi lahko po malo manj kot letu dni zapisali, da so "delnice" novih igralcev v celoti gledano izgubile na vrednosti. Thierry Henry in Arjen Roben sta v Španijo prispela v soju žarometov, a z izjemo redkih prebliskov razočarala. Čeprav je španski nogomet letos v Evropi ostal praznih rok, pa se je v Primeri Division le rodilo nekaj novih zvezd. In seveda tudi nekaj polomij. Za slednje so letos najbolj pristojni pri Valencii .

Pet najboljših nakupov:

Daniel Guiza (Mallorca)
Kariera 27-letnega napadalca dolgo ni obetala prav nič pretresljivega. Kot mladincu so mu pri Mallorci pokazali vrata, nekaj let pozneje pa je v želji po napredku razočaran zapustil tudi mladinski pogon Barcelone . Vse se je spremenilo leta 2005, ko je prišel h Getafeju in tam v svoji drugi sezoni postal najboljši strelec kluba. Po koncu lanske sezone se je vrnil na "kraj zločina" in pri Mallorci začel novo življenje. Za pet milijonov evrov je Mallorca namreč dobila najboljšega strelca prvenstva, člana španske reprezentance na evropskem prvenstvu in zvezdnika, ki prijateljuje z znano špansko igralko Nurio Bermudez (ta je obenem tudi njegova zastopnica). Mali klub iz Balearov ga seveda ne bo mogel zadržati, vendar pa ne gre dvomiti v to, da si bodo vsaj blagajniki meli roke: zdaj se zanj poteguje še en klub, ki ga je pred leti nespametno postavil pred vrata – Barcelona. A cena je tokrat najmanj 20 milijonov evrov .

Yaya Toure je dandanes eden od najboljših defenzivnih igralcev sredine igrišča na svetu. © Reuters

Yaya Toure (Barcelona)
Tudi Barcelona vsega le ni storila napak. V senci kritik na račun "galaktičnega" nakupa Thierryja Henryja je rdečico Barceloninih direktorjev malce ublažil brat Kola Toureja Yaya Toure. V Španijo je prišel kot igralec, ki naj bi na sredini razbremenil zvezdnike Xavija, Deca in Iniesto, na koncu pa postal najbolj standarden igralec sredine igrišča. Močan, spreten, z nosom za gol in s pravim dinamitom v nogah. Najbližja kopija "starega" Patricka Vieire v zadnjih letih.

Seydou Keita (Sevilla/Barcelona)
Sevilla je 28-letnega Malijca Seydouja Keitaja našla pri francoskem Lensu , njegov odhod pa je sprožil pravi plaz v vrstah obeh moštev. Lens je izpadel v drugo ligo, Sevilla pa je na sredini dobila nogometaša, ki je zagrenil življenje Enzu Maresci in Brazilcu Renatu. Po mnenju številnih ob Luisu Fabianu najboljši igralec Seville v letošnji sezoni, ki je obenem tudi njegova zadnja na jugu Španije. Pogodbo z njim je namreč že podpisala Barcelona , Sevilla pa je v letu dni z njim zaslužila natančno devet milijonov evrov. Morda bomo čez leto dni zanj trdili podobno kot za Yayo Toureja.

Diego Forlan – zagotovilo za zadetke

Ruben De La Red (Getafe)
Produkt mladinske šole Reala iz Madrida je potreboval priložnost v moštvu, kjer bi celo bili pripravljeni počakati vsaj nekaj tednov. V Madridu so ga namreč pribijali na križ, čeprav je praviloma v igro vstopal le ob koncu, pri Getafeju pa je postal nosilec igre in novopečeni španski reprezentant. Izvrsten igralec z odličnim pregledom nad igro in eden od tistih "z idejo". Real z De la Redom le ni povsem zamočil: v pogodbi je bilo namreč zapisano, da ga lahko po koncu sezone odkupi za 4,5 milijona evrov , kar so pri Realu seveda takoj storili. Ne zato, ker bi ga potrebovali, temveč preprosto zato, ker zanj samo Liverpool ponuja kar trikrat večji znesek.

Diego Forlan (Atletico Madrid)
Nekdanji "pichichi" (najboljši strelec) španskega prvenstva je k Atleticu prišel za 21 milijonov evrov in se s tem preselil v okolje, kjer so številni že vnaprej obsojeni na neuspeh. Debakel iz Old Trafforda je Forlanu kar nekaj časa zvenel v glavi, a počasi in zanesljivo je Urugvajec začel tresti mreže. Zaustavil se je pri številki 16, po mnenju številnih pa sta bila v navezi s Sergiom Aguerom napadalca Atletica za Raulom in Ruudom Van Nistelrooyem najboljši napadalni tandem v letošnji sezoni. Forlan postaja svojevrstni španski Batistuta. Pozabite na vragolije, škarjice in preigravanja med nogami, a bodite prepričani, da je Forlan zagotovilo za najmanj 20 zadetkov na sezoni. Ali še več.

Pet najslabših nakupov:

Izgubljeni orjak Nikola Žigić

Nikola Žigić (Valencia)
V kategoriji "najslabši nakupi" je bil izbor lahek. Ko plačaš 20 milijonov evrov in za to dobiš napadalca, ki je prejel več rumenih kartonov kot dosegel zadetkov, se pač lahko ugrezneš v zemljo. In to pri Valencii velja kot pribito. Za Manuela Fernandesa in Nikolo Žigića so Netopirji plačali skoraj 40 milijonov evrov, ki so dobesedno izpuhteli v zrak. Fernandes se je po treh mesecih vrnil na Otok k Evertonu, Žigić pa je ob koncu sezone srečanja spremljal s tribun. 202 centimetra visoki napadalec je v kazenskem prostoru deloval kot "štor", ki sploh ne ve, kaj se dogaja okoli njega. O njegovih nogometnih kakovostih v Valenci nihče več ne govori, le še nekateri pa ugibajo, ali bi se morda bolje znašel v košarkarskem moštvu Pamese.

Javier Saviola (Real Madrid)
Igralec, ki zadnjih pet let dokazuje, da je preprosto preslab za velike klube, a se kljub temu vedno najde nekdo, ki meni, da v sebi le skriva nekaj več. V letošnji sezoni je odigral devet tekem in dosegel tri zadetke, čeprav menda vsak mesec v nabiralnik dobi ček v vrednosti tristo tisoč evrov. Leta 2000 so zanj trdili, da je novi Maradona. Po treh neuspešnih epizodah (Barcelona, Sevilla, Real Madrid) je jasno, da je El Conejito (zajček) zgolj eden od plejade argentinskih napadalcev, ki se vsako leto kot nove Maradone selijo v Evropo. Vprašanje je, kdo bo naslednji preverjal njegovo podobnost z Maradono. Šušlja se, da so zdaj kocko pripravljeni vreči pri Napoliju .

Ivan Helguera (Valencia)
Če bi na seznam petih najslabših nakupov uvrstili pet nogometašev Valencie, ne bi storili prav nič šokantnega. Dejstvo je, da so prav vsi novinci na Mestalli pod pritiskom padali kot domine. To seveda velja tudi za Ivana Helguero , ki je k Valencii prišel kot zamenjava za legendarnega Roberta Ayalo . V obrambni vrsti je bolj lovil svojo lastno senco kot nasprotnikove napadalce. Ko ga je v drugem delu sezone Ronald Koeman le posadil na klop, se je prepih v obrambi Valencie le malce pomiril. Iztrošen, preživet in neuporaben. Morda čas za obisk Katarja.

Thierry Henry ni prepričal. © Reuters

Thierry Henry (Barcelona)
"Dosegel sem 18 zadetkov, kar kljub vsem kritikam le ni tako slabo," se je v pogovoru za L'Equipe pred tedni tolažil Thierry Henry . Premalo. Na Nou Campu ga je pričakalo 30 tisoč navijačev, katalonski mediji so objavljali posterje "fantastičnih štirih" in pisali bajke o strahoviti moči Barcelone, dandanes pa v osrčju Katalonije vlada dušeča tišina. Henry je preprosto moral zasovražiti Mediteran. Tako kot pri Juventusu se je spet znašel na krilu, slavospeve angleških medijev pa je nadomestila gnojnica neizprosnih Špancev. Zdaj o njegovi prihodnosti odloča Josep Guardiola , a ni jih malo takšnih, ki verjamejo, da bo Henry ena od "zvezd" poletne čistke na Nou Campu. Resnici na ljubo bi si zaslužil drugo priložnost, a te v Barceloni ne dobi skoraj nihče.

Jose Antonio Reyes (Atletico Madrid)
Pred začetkom sezone so pri Atleticu prihod Reyesa slavili kot pravi triumf, saj jim ga je uspelo speljati pred nosom madridskega Reala . A kot že tolikokrat v zadnjih letih (desetletjih) je krajšo potegnil rdeče-beli klub. Reyes je preprosto nogometaš, ki je vrhunec svoje kariere doživel prekmalu. Pri Sevilli se je na sceni pojavil kot orkan, nato pa počasi padal in je dandanes svetlobna leta daleč od španske izbrane vrste. Pri Atleticu mu na 26 tekmah ni uspelo doseči zadetka in kot vse kaže, bo v treh letih še tretjič zamenjal klub. Če ne drugega, si je v tem času vsaj izdatno napolnil žepe.