V Olimpijskem športnem centru Planica se je sredi junija začel hipoksični trening odprave vrhunskega himalajca Dava Karničarja, ki namerava prihodnje leto odsmučati z vrha slovite gore K2. Ugotovitve, ki jih bodo ob umetni aklimatizaciji in raziskovanju prehrane ter telesne moči alpinistov v hipoksičnih pogojih pridobili raziskovalci pod vodstvom prof. dr. Igorja B. Mekjaviča, vsekakor povečujejo verjetnost za nov uspeh tega vrhunskega slovenskega športnika.

Edini Zemljan, ki je neprekinjeno smučal z vrha najvišje gore na svetu, se že od lanske jeseni pripravlja na nov alpinistični podvig: ob pomoči sedmih vrhunskih alpinistov in zdravnika se namerava povzpeti na vrh K2, ki velja za najnevarnejšega osemtisočaka, potem pa z njega neprekinjeno smučati do baznega tabora. V alpinističnem in logističnem smislu gre za skrajno zahteven projekt.

Pred šestnajstimi leti se je Davo že imel priložnost srečati s K2. Pravi, da se je takrat tistega konca precej prestrašil. Takratna slovenska osvojitev vrha je zahtevala tudi tragično ceno, saj je član odprave Boštjan Kekec zbolel za višinsko boleznijo in kljub poskusom tovarišev, da bi ga rešili, ostal na gori. "S časovnim odmikom je bil zajem podatkov in izkušenj s te odprave tisti, ki je porodil spontano željo po ponovnem srečanju z goro. Konec koncev se mi zdi prav, da grem tja in stvar odgaram do konca," pravi Davo. "Nobene nuje sicer ni, z resnim in zelo temeljitim pristopom ter z nekoliko sreče pa se mi zdi projekt realno uresničljiv."

Priprave Karničarjeve odprave so se ujele s trenutnim raziskovalnim programom v planiškem hipoksičnem laboratoriju. Karničar in vodja planiških raziskav Mekjavič sta prek zdravnika Jurija Gorjanca sodelovala že leta 2000 pri Karničarjevem smučanju z Everesta, tokrat pa sta se dogovorila, da bo Mekjavičeva ekipa z različnimi testi nadzorovala priprave na odpravo in alpinistom pomagala z različnimi nasveti. Prihodnjo pomlad, en mesec pred odhodom na K2, bodo člani odprave v planiških hipoksičnih sobah tudi izvedli aklimatizacijo na višino baznega tabora pod K2, zaradi česar jim ne bo treba izvajati dolgega, napornega in dragega višinskega prilagajanja na terenu. V planiškem laboratoriju so pri prejšnjih hipoksičnih treningih športnikov ugotovili, da pride do najopaznejših rezultatov oziroma sprememb, če športniki med aklimatizacijo spijo v hipoksičnih sobah (ki simulirajo približno 3.500 metrov nadmorske višine), vadijo pa nizko oziroma na normalni lokalni višini. Na ta način se bo aklimatizirala tudi Karničarjeva odprava. "Želeli bi si, da bi lahko odpravo na K2 spremljala tudi znanstvena ekipa, ki bi lahko nadzorovala spremembe na terenu," pravi Mekjavič.

V letu do odhoda bo Mekjavičeva ekipa s člani odprave izvajala projekte na področju hipoksije, prehrane in mišične moči. Izvajali bodo tudi poskuse na področju novih aklimatizacijskih protokolov v kombinaciji s hipoksijo in hiperoksijo. Najnovejša dognanja bodo sproti sporočali članom odprave, ti pa bodo presojali, ali jim podatki lahko koristijo.

Karničar je sodelovanja z Mekjavičem zelo vesel, saj je prepričan, da mu pri tako zahtevnem projektu lahko pomagajo le temeljite priprave in maksimalno zmanjšanje potrebe po improvizaciji ob vzponu na goro in smučanju z nje. "Pred letom in pol sem si potrgal križne vezi na kolenu," pravi. "Zato se mi zdi še toliko pomembnejše strokovno spremljanje mojega trenutnega stanja in možnosti za napredovanje. Pri dosedanjih vzponih sem tudi ugotovil, da je z mojim prilagajanjem na višino vsakič malo drugače. Zato se mi zdi kakršnokoli novo spoznanje zelo koristno. Iz lastne izkušnje vem, da je kopica dejavnikov v prilagajanju na veliko višino še vedno slabo raziskana: kako se povzpeti še više, ali pri vzpenjanju ohranjati fizično dejavnost na enaki ravni, ali je v določenem trenutku nadaljnje višinsko napredovanje le trošenje energije v prazno. Zato se veselim intenzivne komunikacije z raziskovalno ekipo do našega odhoda na Himalajo in koristnih nasvetov glede treninga ter prehrane."

Davo je prepričan, da je prav, da alpinisti izkoristijo vse, kar bi lahko pozitivno pripomoglo k novemu himalajskemu podvigu. "Že tako ali drugače je treba pri tako zahtevni odpravi ogromno improvizirati. Zato je neodgovorno, če vnaprej ne storiš prav vsega, kar se ti ponudi, tako pri izbiri opreme kot pri sestavljanju ekipe, pripravah, zagotavljanju zdravja in izbiri prehrane. Vse skupaj se mi zdi še posebej pomembno za utrjevanje psihe članov odprave."

Karničarjeva ekipa se pripravlja na K2 že od lanske jeseni. "Še preden sem se dokončno odločil, sem hotel urediti najtežjo plat zadeve," pravi Davo. "Zato sva šla skupaj z ženo pod K2 in daleč od doma v miru premislila o moji želji. Tam sva se odločila, da grem v ta projekt."

Pri sestavi članov odprave je najpomembnejša skupna zavezanost cilju – visok motiv vsakega posameznika posebej in vzajemno medsebojno zaupanje. Vsak od osmih alpinistov bo poskušal priti na vrh gore, Karničarjevo smučanje je pri tem le najmočnejši magnet, s pomočjo katerega bo mogoče malo lažje priti do potrebnih sponzorskih sredstev.

Za zdaj ima Davo o poteku smučanja z vrha K2 izdelan okvirni načrt: "Zgornji del, od vrha gore do višine osem tisoč metrov, je precej jasen: po zloglasnem stekleničnem vratu do rame bom smučal po klasični smeri. Od rame navzdol pa po Abruzzijevem stebru (kjer poteka klasična smer) ni več mogoče neprekinjeno smučati: celo v idealnih snežnih pogojih je v tej smeri namreč vsaj 20-metrski navpični kamin. Zato je treba z rame slediti položnemu delu v osrednji del stene in se spustiti po Česnovi smeri (ki jo je plezal Tomo Česen). Ta smer pa se malo nad sedem tisoč metri višine tako močno prevesi, da ni več smučljiva. Na tem mestu obstajata dve možnosti: vračanje proti Abruzzijevemu stebru po dolgi konkavni 'ponvi' ali pa smučanje po vpadnici ogromnih serakov, ki visijo v osrednjem delu gore: prehodi na serake so sicer jasni, sestop z njih v spodnja, zložnejša pobočja pa je večja neznanka. V tem območju je nemogoče slediti plezalski logiki, da sestopaš po isti smeri, po kateri si plezal navzgor in ob tem spoznaval razmere. Za varen vzpon v tem območju se seraki preradi rušijo in lomijo. To se mi zdi največji problem načrta mojega smučanja."