Z minulim vikendom se je zaključila kolesarska sezona 2026, vsaj kar se tiče dirk na najvišjem nivoju. In tudi v letošnji sezoni je bil med vsemi kolesarji (na dirkah ranga 2.1 ali višje) najuspešnješi naš Tadej Pogačar, ki je kljub predčasnemu koncu sezone zbral kar 22 zmag.
Slovenski superzvezdnik je bil tako znova prepričljivo najuspešnejši kolesar leta, saj se mu je še najbolj približal odlični francoski sprinter Paul Magnier, ki pa je s 15 zmagami zaostal kar za sedem zmag za neulovljivim Slovencem. Tretja najuspešnejša sta nato bila dva Belgijca, Remco Evenepoel in Tim Merlier, ki sta zbrala zmago manj od Magnierja.
Dvomestno število zmag so dosegli še Britanec Matthew Brennan, Italijan Jonathan Milan, Mehičan Isaac del Toro in Danec Jonas Vingegaard, ki so zbrali 12 zmag, medtem ko je Belgijec Jasper Philipsen slavil 10-krat. Prvo deseterico najuspešnejših kolesarjev z devetimi zmagami zaključuje Italijan Matteo Malucelli, ki pa je večino zmag vpisal na nekoliko manj prestižnih dirkah, ob nekoliko slabši konkurenci.
Izven prve deseterice najuspešnejših kolesarjev sezone 2026 so tako ostali takšni kolesarski superzvezdniki, kot so Belgijec Wout van Aert, Nizozemec Mathieu van der Poel ter francoski čudežni deček Paul Seixas. Zanimivo, vsi trije omenjeni kolesarski superzvezdniki so v letu 2026 zabeležili po osem zmag.
Na samem vrhu pa nič novega. Čeprav je bil po padcu na Vuelti prisiljen predčasno zaključiti letošnjo sezono, je Tadej Pogačar v letošnji sezoni zbral 22 zmag in skupno bero profesionalnih zmag v svoji karieri zaokrožil na okroglih 130 zmag.
V sezoni 2026 je izjemni Slovenec dobil štiri izmed šestih najprestižnejših kolesarskih enodnevnih klasik, skupni seštevek treh večdnevnih etapnih dirk ter kar 15 etap.
Potem ko je sezono odprl z zmago na dirki Strade Bianche, je nato prvič v karieri v svojo zbirko zmag dodal kolesarski spomenik Milano-San Remo, preden je vpisal še svojo tretjo zmago na spomeniku po Flandriji in četrto zmago na spomeniku Liege-Bastogne-Liege.
Po izjemnih nastopih na spomladanskih klasikah, kjer je edini poraz moral priznati na spomeniku Pariz-Roubaix izjemnemu Van Aertu, je nadaljeval svojo dominanco na večdnevnih etapnih dirkah. Prvič v karieri je tako v svojo zbirko zmag dodal dirki po Romandiji in Švici, na katerih je zbral skupaj kar sedem etapnih zmag, preden se je vpisal med nesmrtne.
Na dirki po Franciji je namreč prišel še do rekordne pete zmage, s čimer se je izenačil z imeni, kot so Jacques Anquetil, Eddy Merckx, Bernard Hinault in Miguel Indurain, s francoske pentlje pa se je vrnil še z novimi petimi etapnimi zmagami.
Svoje zadnje nastope v sezoni je nato zabeležil na nesrečni španski Vuelti, na kateri je bil po treh etapnih zmagah v prvem tednu dirkanja na odlični poti proti končni zmagi, a je padec tekom osme poskrbel, da je moral predčasno zaključiti sezono. Kljub temu pa je bil z 22 zmagami daleč najuspešnješi kolesar sezone.
Najbolj nor pa je verjetno podatek, da je v celotni sezoni bil premagan na vsega eni dirki, katero je zaključil. To je bil poraz proti Van Aertu na dirki Pariz-Roubaix, medtem ko je slavil na čisto vseh ostalih dirkah, na katerih je prečkal ciljno črto.