Uvrstitve Slovencev

9. Tadej Valjavec 82. Andrej Hauptman 92. Uroš Murn 95. Gorazd Štangelj 127. Martin Derganc 130. Boštjan Mervar 138. Dean Podgornik Zoran Klemenčič - odstopil Jure Golčer - ni startal

Trenutno najbolje pripravljeni kolesarji se še zadnje dni potijo na letošnjem italijanskem krogu. Seveda je Časovni stroj rubrika, v kateri se spomnimo dobrih starih časov, zato tukaj ne bomo govorili o trenutnem položaju na Giru , ampak se bomo ozrli v bližnjo preteklost, na Dirko po Italiji pred štirimi leti. Po treh tednih garanja je prvo in do sedaj edino zmago na kateri od treh največjih preizkušenj slavil Damiano Cunego .

Tudi Slovenci smo takrat pustili velik pečat. Tadej Valjavec je v skupnem seštevku osvojil deveto mesto, v karavani pa je poleg Valjavca vozilo še sedem naših predstavnikov, ki so si kruh služili v tujih moštvih. Besničanu je pri Phonaku družbo delal Uroš Murn , Gorazd Štangelj , kolesar Saeca, je bil gonilna sila pomočnikov Damiana Cunega in Gilberta Simonija , Martin Derganc , takrat član Domine Vacanze, je bil pomemben člen "vlaka" Levjega kralja Maria Cipollinija. Andrej Hauptman je branil barve Lampreja, medtem ko sta pri Tenaxu vozila Zoran Klemenčič in Dean Podgornik .

Prvi trije od leve proti desni: Sergej Gončar (2. mesto), Damiano Cunego (1. mesto) in Gilberto Simoni 3. mesto) © AFP

Za Formaggi Pinzolo Piave se je na tritedenski preizkušnji potil Boštjan Mervar . V tej ekipi je bil tudi Jure Golčer , ki pa zaradi previsokega hematokrita na Giru ni smel nastopiti. Vendar pa to še ni bilo vse, saj so se kolesarji, čeprav zgolj za kratek čas, vozili tudi po slovenskih cestah, natančneje čez takrat novozgrajeni viadukt v Črnem Kalu . Cilj te etape, v kateri se je z dolgim pobegom izkazal tudi Andrej Hauptman, je bil v Pulju .

Rekordnih devet zmag
Kakorkoli že, Slovenci smo imeli rekordno udeležbo, Italijani pa so pobrali skoraj vse, tujcem so pustili zgolj drobtinice. Majski spektakel se je začel s sedem kilometrov dolgim prologom v Genovi , ki ga je dobil Bradley McGee . Sledila je prva od rekordnih devetih zmag sprinterja Alessandra Petacchija , ki je tako podrl znamko sedmih zmag na enem Giru Rogerja De Vlamincka (leta 1975) , Freddyja Maetrensa (leta 1977) in Beppeja Saronnija (leta 1980).

Damiano Cunego v rožnati majici © AFP

Ale-jet je imel ob sebi res sanjsko ekipo, ki mu je v zadnjih kilometrih nudila pravo pomoč, tako da se nikoli ni zapletel v padce ali kaj podobnega. Med drugim je dobil tudi prej omenjeno etapo s ciljem v Pulju, za konec pa še najprestižnejšo preizkušnjo s ciljem v Milanu . V sprintih sta si vsak po eno zmago prikolesarila še Američan Fred Rodriguez in Avstralec Robbie McEwen .

Preberite še ...

Poteze Di Stefana in Puskasa za zmago Gretzky: Legendarna številka 99 Senna: Premikal je meje mogočega Jugoplastika: Valilnica talentov Bil je Jordan in potem še vsi drugi Nedosegljivi Kanibal

Dvoboj med Cunegom in Simonijem
Povsem druga zgodba so bili boji v gorah. Med favorite za zmago so strokovnjaki uvrščali Ukrajinca Jaroslava Popoviča ter dva Italijana Stefana Garzellija in branilca naslova Gilberta Simonija. Vse pa je spremenil takrat 22-letni Damiano Cunego, ki je najprej dobil tretjo etapo, potem je Simoni z zmago v prvi nekoliko težji preizkušnji sicer prevzel rožnato majico, vendar mu jo je njegov do takrat "zgolj pomočnik" z zmago v sedmi etapi s ciljem na Monteverginu dokončno slekel.

Sledila je 11. etapa do Cesene , ki jo je dobil takrat novinec med profesionalci, na letošnjem Giru pa že zmagovalec dveh težkih etap Emanuele Sella . Mali princ – to je vzdevek, ki si ga je prislužil Cinego – pa je po kronometru v okolici Trsta rožnato majico prepustil prej omenjenu Popoviču, medtem ko je to vožnjo na čas dobil Sergej Gončar . Cunego se je na prvo mesto spet povzpel po zmagi v etapi do Falzesa . Sledilo je še slavje Pavla Tonkova, ki je v 17. etapi premagal Alessandra Bertolinija , zmagovalca ene od letošnjih etap, in dan pozneje še četrti uspeh Cunega, tokrat je bil najhitreje v Bormiu.

Tadej Valjavec, takrat v Phonaku, je na Mortirolo sledil Garzelliju in Simoniju. © AFP

Mortirolo, Gavia, Vivione, Presolana …
Poleg kolesarjev, ki se tudi letos trudijo na italijanskem krogu (Sella, Simoni, Bertolini, Franco Pellizotti , Marzio Bruseghin , Gabriele Bosisio …) imata oba Gira kar nekaj skupnih točk. Med te lahko štejemo številne vzpone. Tudi leta 2004 so se morali kolesarji povzpeti na prelaz Gavio , najvišjo točko dirke, kjer se je z dolgim pobegom izkazal Hrvat Vladimir Miholjević . Vendar pa je kraljevska etapa leta 2004 sledila samo dan pred koncem. Simoni in Garzelli sta napadla na najtežjem vzponu, na dobrih 12 kilometrov dolgem Mortirolu . Sledil jima je samo Tadej Valjavec. Skupaj so premagali tudi prelaz Vivione , medtem ko je na Presolanu Valjavec nekoliko popustil.

Zmagovalec te etape je postal Garzelli, naš šampion pa se je po zaslugi pogumne vožnje in tretjega mesta zavihtel na deveto mesto v skupnem seštevku, kar je še vedno najboljša slovenska uvrstitev na največjih tritedenskih preizkušnjah. S tem uspehom je samo potrdil, da upravičeno velja za enega od boljših kolesarjev, predvsem ko cesta zavije v gore, kjer je ves čas vozil z najboljšimi. Obenem je "preživel" tudi hud padec v 17. etapi, ko mu je prav Murn nudil veliko pomoč, da se je lahko vrnil v prvo skupino. Cunego, ki se je v cilj pripeljal z manj kot minuto zaostanka, pa je osvojil svoj prvi Giro.

Damiano Cunego in Tadej Valjavec; prej klubska kolega, zdaj tekmeca © AFP

Najboljši med mladimi
"Lepa izkušnja, vendar pa je bilo vse skupaj zelo stresno, še posebej, ko mi je majico prevzel Popovič," je v Milanu povedal Cunego, medtem ko je njegov športni direktor in mož, ki ga je odkril, Beppe Martinelli dejal: "Prihodnost je v naših rokah. Damiano je pravi talent in ga bomo poskušali obdržati." Cunego, ki so ga vsi že primerjali s preminulim zvezdnikom Marcom Pantanijem, je ob koncu sezone dobil še Dirko po Lombardiji in se s tem zavihtel na prvo mesto na lestvici UCI .

Naslednjo sezono mu ni šlo vse po načrtih; na Dirki po Italiji, ki jo je dobil Paolo Savoldelli , je zbolel, kljub temu pa je moral pomagati kapetanu Simoniju, ki je po tej sezoni tudi dokončno odšel v špansko ekipo Saunier Duval . Nekdo od dveh je pač moral oditi, saj odnos med Cunegom in Simonijem vse od Gira 2004 ni bil prav nič prijateljski. Mladi Italijan se je leta 2006 vrnil med najboljše, domačo preizkušnjo – z več kot sedmimi minutami prednosti pred zasledovalci je zmagal Ivan Basso – je končal na četrtem mestu in kljub utrujenosti odšel na francoski Tour. Skupaj s Tadejem Valjavcem sta tvorila udarni dvojec Lampreja.

Tako želeni pokal je leta 2004 pripadel Cunegu. © AFP

Se Giro bliža Touru?
Italijan je osvojil končno 11. mesto in bil tako pred našim predstavnikom, s tem pa je oblekel tudi majico najboljšega mladega kolesarja, ki je na tej dirki vredna vsega spoštovanja. Prišla je sezona 2007. Na Giru, ki je pripadel Danilu DI Luci , se je moral zadovoljiti s petim mestom, sezono pa si je rešil z drugo zmago na klasiki po Lombardiji. V letošnji sezoni je nekoliko spremenil načrte, saj je odpovedal nastop na domači pentlji, ki iz leta v leto očitno pridobiva ugled; letos na njej nastopajo nekateri kolesarji, ki so do sedaj raje nastopali na Touru.

Lahko dobi tudi Dirko po Franciji? © AFP

Poleg Astane z Albertom Contadorjem , Andreasom Klodnom in Levijem Leipheimerjem moramo izpostaviti tudi Rusa Denisa Menčova in Vladimirja Karpeca . Če se Giro po konkurenci in po težavnosti etap približuje Touru, pa tega ne moremo trditi za organizacijo, saj morajo kolesarji ves čas veliko potovati med kraji, kjer je cilj etape in start naslednje. Poleg tega so se morali tudi letos pogostokrat srečati z ozkimi in slabimi cestami, kar se v Franciji redko zgodi.

Cunego pa tokrat vse stavi na Tour de France . Da je zelo motiviran, je dokazal z zmago na klasiki Amstel Gold Race . Mu lahko uspe presenetiti Cadla Evansa in druge velike favorite? Kar lahko z gotovostjo trdimo, je, da se bodo poti Valjavca in Cunega spet srečale. Tudi na Tuoru, vendar si bosta tokrat stala na nasprotnih straneh, saj Tadej več kot uspešno brani barve francoskega AG2R-La Mondiala, Cunego pa ostaja zvest Lampreju.