V 89. letu starosti je svojo življenjsko pot v rodni Barceloni, ki ji je leta 1992 z močnim osebnim angažmajem priboril poletne olimpijske igre, končal nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juan Antonio Samaranch. O njegovem življenju in delu je za Žurnal24 spregovoril predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Janez Kocijančič:

Človek sprememb
"Gotovo je bil izjemna osebnost. Dolgo je vodil mednarodno olimpijsko gibanje. V mnogih pogledih je bil človek sprememb. Predvsem je odpravil razliko med amaterskim in profesionalnim športom in na ta način omogočil, da so olimpijske igre postale tekmovanje najboljših na svetu. Uspel se je prilagoditi sodobnemu času, kar se tiče trženja olimpijske ideje. MOK je tudi v finančnem smislu postal izjemno močna institucija," je dejal Kocijančič. 

Velik prijatelj Slovenije
Kocijančič v spomin na Samarancha izpostavlja njegov velik prispevek k ustanovitvi OKS v času osamosvajanja Slovenije, prav po njegovi zaslugi pa naj bi slovenska reprezentanca pod svojo zastavo nastopila že leta 1992 v Albertvillu, še preden je bila sprejeta v Organizacijo združenih narodov:

"Bil je tudi velik prijatelj Slovenije. Pomagal nam je v obdobju osamosvajanja in sprejel delegacijo takratnega pripravljalnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije v Lozani, ki jo je vodil Miro Cerar, mislim da v novembru ali decembru 1991. Povedali smo mu, da bomo ustanovili olimpijski komite in proglasili samostojnost, temeljne listine pa smo takrat že imeli. Decembra smo že dobili vabilo izvršnega odbora MOK na zimske OI v Albertvillu. Pred OI smo bili tudi priznani kot članica mednarodne olimpijske družine in nastopali pod slovensko zastavo, še preden je bila Slovenija sprejeta v Združene narode. To bi bilo danes čisto nemogoče."

Spoštoval Leona Štuklja, bil na Zlati lisici ...
Prijateljski odnosi s Slovenijo so se nadaljevali tudi po osamosvojitvi. Samaranch je zelo cenil neuničljivega slovenskega olimpionika Leona Štuklja in bil prisoten tudi na njegovem pogrebu, enkrat pa si je ogledal tudi pohorsko Zlato lisico:

"Večkrat je bil v Sloveniji, zelo je spoštoval in cenil Leona Štuklja, pogovarjal se je s takratnim prvim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom, enkrat je bil na uradnem obisku pri OKS in Sloveniji nasploh, enkrat je bil na Zlati lisici, na stoletnici Leona Štuklja in prišel na njegov pogreb. Vedno smo imeli zelo prijateljske odnose. "

Kot zadnje "darilo" svojemu narodu si je Samaranch pred smrtjo zamislil organizacijo poletnih OI v Madridu. V solznem nagovoru MOK je želel zaigrati na čustva delegatov, a je španska prestolnica na koncu vseeno klonila pred Riom de Janeirom:

"Morda je tudi malce pretiraval. Svojčas je zelo spretno priboril OI za svojo rodno Barcelono, to pot pa je bilo v Köbenhavnu veliko zelo dobrih kandidatov, med njimi močno favorizirani Chicago, Madrid, Tokio, in mislim, da je bilo kar prav, da je MOK bolj izjemoma kot po pravilu spoznal nove svetovne realnosti in odločil, da se gre to pot v Brazilijo. Če je to bil njegov osebni poraz, bi težko sodil. Povsod so bile velike osebnosti – (Barack) Obama, Lula (da Silva), Pelé in cela vrsta znanih osebnosti, tako da ... Tako kot je postavil svojo kampanjo, kot zadnje darilo preden odide, je verjetno stavil na napačno karto. Čisto na čustva se ne da igrati, obstaja tudi racionalna poanta, ki ji sledijo člani MOK," pove Kocijančič. 

Anekdota: "mali" Samaranch izgubljen na gradu Brdo
"Hoh ... Bilo jih je več," je Kocijančič odgovoril na vprašanje, če se mu je v spomin vtisnila kakšna anekdota s Špancem v glavni vlogi. "Najbolj smešna se je zgodila, ko je prišel prvič na uradni obisk v Slovenijo. Šel je v svojo sobo na gradu Brdo, v eno izmed rezidenčnih sob, ki je bila res ogromna, on pa je bil bolj droben in se je kar izgubil. Ko smo imeli neke obveznosti, je ponj odšla njegova osebna tajnica in kasneje 'priletela' dol ter nam rekla: 'Gospod predsednik Samarranch se je izgubil'. (smeh) On pa je bil v eni izmed teh velikih sob ..."