Primoža Kozmusa smo doklicali, ko sta bila kazalca na uri že skoraj navpično. Ni deloval posebej utrujeno. Jasno, andrenalin mu je verjetno po tako fantastičnem dosežku kar brizgal po žilah, za njegovim hrbtom se je razlegal vrišč ob zvokih harmonike. Proslavljal se je eden največjih uspehov slovenske atletike. "Zbralo se je kar nekaj Slovencev, ki živijo v Berlinu. Tako bomo začeli, kje pa bomo nadaljevali, pa ne vem," je povedal Primož.

Ste nekaj ur po tem izjemnem dosežku že zbrali vtise?
Seveda sem izjemno vesel, da sem postal svetovni prvak. Vsekakor bom pa še potreboval nekaj dni, da zberem vse vtise.

Ste v katerem trenutku pomislili, da vam ne bo uspelo priti do kolajne?
Seveda, tekma je bila rizična, na precej nizki ravni. Najpomembnejši pa je vsekakor boj za zlato kolajno, ki sem ga dobil.

Zakaj je bilo med tekmovalci toliko živčnosti, morda tudi zaradi velike izenačenosti?
To je bila posebna tekma, nikomur ni jasno, zakaj ni bilo boljših rezultatov. Tekme so različne, in tokrat je bila pač takšna.

Tretja kolajna na SP

To je šele tretja kolajna za slovensko atletiko na dosedanjih SP in prva zlata; Kozmus je bil srebrn v Osaki leta 2007, Gregor Cankar pa bronast v skoku v daljino v španski Sevilli leta 1999.

Vlado Kevo je bil po osvojeni medalji presrečen.
Seveda. Svetovni prvak nisi vsak dan, tako da mislim, da so vsi zadovoljni.

Ste se po koncu pogovarjali s katerim od tekmecev?
Ja, čestitali so mi tako kot ponavadi. Jasno je, tekma je tekma, najboljši pa je najboljši.

Cilji v bližnji prihodnosti?
Imam še nekaj mitingov, trenutno pa nimam nobenih ciljev.

Bo to odličje zdaj lahko še vaše dodatno orožje v bitki za pravice športnikov?
Na te stvari ne gledam tako. Ljudje morajo samo dojeti, za kaj gre, in to je to.