Urban Franc veliko odmevnih uspehov sicer ni dosegel, z zlatimi črkami v slovenski šport pa se je vpisal kot nosilec srebrnega odličja na svetovnem prvenstvu v poletih leta 1996 . S tem je po letu 1988 in srebrnem odličju Primoža Ulage postal drugi in hkrati tudi zadnji Slovenec z odličjem na letalnici.

	Želel sem biti vratar, a so to mesto namenili Klemnu Mohoriču. Urban Franc

Prva ljubezen hokej
Tako kot številni otroci na Gorenjskem se je tudi Urban Franc na začetku svoje športne poti preizkusil v več zimskih športih, v smučarskih skokih pa se je znašel bolj ali manj po naključju. “Sosed Vili Triplat je bil takrat trener na Bledu in me je nagovoril, naj se udeležim tekme. Takrat sem bil star devet let. Uspelo mi je celo zmagati. Še pred tem sem opravil smučarski tečaj na Zaplani in tudi tam sem bil najboljši. To so bili moji prvi stiki s športom nasploh in tudi s skoki, a še vedno sem najraje hodil na hokej. Želel sem biti vratar, a so to mesto namenili Klemnu Mohoriču. Zaradi razočarnja sem nehal igrati in sem se dokončno odločil za skoke,” je začetke svoje športne poti orisal Franc. Kot sam pravi, se je pravo garanje začelo šele, ko je prestopil h kranjskemu Triglavu , saj se treniranje skokov na Bledu ni razvijalo, kot bi se moralo. Kot že rečeno, ga je pri 13 letih opazil Jani Grilc in ga tudi prepričal, da je na treninge hodil v Kranj. Tega obdobja se spominja po enoličnem urniku. “Vsak dan zjutraj v šolo, nato na avtobus do Kranja, trening. Sledila je pot domov in spat. Naslednji dan spet znova, prek vikendov pa v Planico ali na kakšno tekmo,” se spominja Franc.

Leta 1996 je na SP v poletih zmagal Andreas Goldberger. Urban Franc je takrat osvojil bronasto kolajno. © Action Images

Mednarodne potrditve
A trdi treningi so se obrestovali. Hitro je napredoval in v sezoni 1990/92 je prvič opozoril nase na mednarodnem prizorišču. Na mladinskem svetovnem prvenstvu v Reitenwinklu , kjer je Damjan Fras osvojil bronasto kolajno, je zasedel 12. mesto. Njegov nadaljnji razvoj so v naslednji sezoni nekoliko zavrle korenite spremembe v pravilih skakanja. Začelo se je skakati v tako imenovanem V slogu, Franc pa je potreboval kar eno leto, da se ga je navadil. Naslednje leto se je prebil v selekcijo A slovenske reprezentance, kar mu je prineslo tudi nastope na tekmah svetovnega pokala. Že kar na prvi tekmi, ko je leta 1992 v Falunu osvojil drugo mesto, je dosegel tudi svoj daleč najboljši uspeh v svetovnem pokalu v posamični konkurenci. V nadaljnji karieri se je temu rezultatu še najbolj približal v Saporu , ko je osvojil sedmo mesto.

Zato pa je vrhunec kariere doživel leta 1996 v Kulmu . Na svetovnem prvenstvu v poletih je presenetil domala vso konkurenco in osvojil tretje mesto. Boljša od Franca sta bila le Avstrijec Andreas Goldberger in Janne Ahonnen . “Po prvem dnevu sem bil četrti, pred menoj na tretjem mestu pa je bil še zdajšnji glavni trener slovenske reprezentance Finec Ari-Pekka Nikkola. Šele lani v Planici sem v pogovoru z njim izvedel, kaj je bil razlog, da je drugi dan močno popustil. Prvi dan se mu je namreč zlomila smučka in je naslednji dan nastopil z novimi, ki pa jih ni bil navajen. Zaradi tega mu ni uspelo ponoviti dobrih skokov,” se Franc spominja svojega največjega dosežka.

Francu je bila najljubša letalnica v Kulmu, ljuba mu je bila tudi naprava v Oberstdorfu, nikakor pa ni rad tekmoval v Harrachovu. © Ralf Lienert AZV

Lovec na daljave
Na kulmski skakalnici je Franc upravičil sloves lovca na daljave. Tudi sam pravi, da je raje skakal na velikankah, čeprav je do njih gojil nekakšno posebno spoštovanje. “Na vsaki sem prvi skok opravil nekako bolj mehko, z rezervo,” pravi Franc, ki je takrat v Kulmu kar trikrat izboljšal državni rekord. Nekoliko pozneje je v Planici s 195 metri skočil najdlje v karieri. V Planici, kjer zagotovo največkrat tekmoval v karieri, se je leta 2000 pri 25 letih tudi poslovil od aktivnega skakanja. “Eden od razlogov je bil, da sem imel vsega čez glavo. Prenasitil sem se. Drugi razlog pa so bile finančne razmere. Od skakanja se pač ni dalo živeti. Zaposlil sem se na pošti in skakanje sem počasi potiskal na stran, saj tudi časovno nisem mogel usklajevati službe in aktivnega športa," je razloge za nekoliko prezgodnji konec kariere navedel Franc. A športnega življenja ni povsem opustil. Zdaj rekreativno igra nogomet. Nima še družine in zase pravi, da je kar primeren kandidat za davek na samce. Danes je zaposlen v podjetju Elan . Tako je lani v članski reprezentanci eno leto opravljal tudi delo serviserja in se skokom, vsaj začasno, približal tudi z druge strani. "Fantje so bili lani res nabrušeni in čudi me, da niso dosegli več. Danes so se stvari v skokih nasploh močno spremenile. Pravila so strožja, materiali so boljši, več je konkurence. Nekoč smo na primer na vsako skakalnico hodili peš, danes pa če nimaš vlečnice, niti ne moreš organizirati tekme," je Franc na kratko opisal še razlike med skakanjem pred 10 ali 15 leti in danes.