"Sem zelo razočaran, danes me je res sram, včeraj sem še bil optimist, mislil sem, da bo Žan Kranjec res izvlekel nekaj iz tega, danes pa je povsem počepnil, meni nerazumljivo. Ves čas smo se pogovarjali o najbolj pravem pristopu, da se bomo borili, da bodo dali fantje vse od sebe, a so od prvega do zadnjega pokazali močno rezervirane vožnje. Rajši bi videl, da bi nekdo padel, da bi ga vrglo čez mrežo in bi ga pobirali, ter bi pokazal res pravo stvar. Zanesljivo so sposobni bistveno več, na žalost gre za še en močan udarec, poraz, to je realno stanje," je bil razočaran Mitja Kunc.

Kaj je šlo narobe?

Trener si ne zna predstavljati, kaj je šlo narobe, še zlasti, ker je Kranjec kazal dobre vožnje v evropskem pokalu ter si toliko izboljšal startno številko, da bi uvrstitev v finale na domači tekmi morala biti samoumevna. Tudi kranjskogorski organizatorji tekmovanja so se izjemno potrudili ter v danih vremenskih razmerah pripravili odlično progo. "Ne vem, zakaj pride do tega, da tekmovalec vozi v krču, ne vem, to je psiha, očitno bom moral enega trenerja dati stran ter vpoklicati še kakega psihologa, da bo delal s fanti," je nadaljeval Kunc.

"Očitno je bilo včasih drugače in nismo čutili teh velikih pritiskov domače tekme, čeprav bi moral biti nastop pred domačimi navijači, na terenu, na katerem poznajo vsako grbino, velika prednost. Zato mi je takšen izpad še toliko bolj nerazumljiv. Včasih smo prav na domačih tekmah dobili posebne občutke in je vsak še nekaj dodal ter iztisnil iz sebe, zdaj pa je obratno in smučajo z velikim bremenom, namesto da bi prišli sem in uživali. Če najboljši pade na testu, potem tudi naslednji padajo kot domine," je menil Kunc.

Stopničke so daljna zgodovina

Kunc je pripadal slovenski smučarski generaciji, ki se je skupaj s slalomistom Juretom Koširjem še veselila ne le finalnih voženj, ampak celo stopničk na domačih tekmah svetovnega pokala alpskih smučarjev v Kranjski Gori. Črnjan je 6. januarja 1995 na veleslalomu za pokal Vitranc osvojil drugo mesto, zaostal pa je le za slovitim Italijanom Albertom Tombo. Njegov podvig je nato ponovil Uroš Pavlovčič s tretjim mestom na vitranškem veleslalomu 20. decembra 2001, kar so bile tudi zadnje stopničke moške ekipe pred domačimi navijači na tekmi v Zgornjesavski dolini.

Menjavo generacij je v bazični disciplini alpskega smučanja spremljal velikanski rezultatski padec, najbolj izrazit prav na zahtevni domači strmini, ki nagrajuje le najbolj drzne, tehnično in telesno pripravljene in podkovane smučarje. Leta 2007 so sledile še zadnje osvojene slovenske veleslalomske točke na pokalu Vitranc v režiji Aleša Gorze, Bernarda Vajdiča in Mitje Valenčiča, leta 2008 pa je Gorza kot zadnji Slovenec vpisal uvrstitev v finale, v njem je sicer odstopil, Slovencem so bile nato dodeljene obrobne vloge, rezultatski mrk pa se kar noče končati.