Preberite še ...

Veter Slovencem odpihnil stopničke Intervju: Gregor Schlierenzauer

Kdo od slovenskih skakalcev vas najbolj navdušuje?
Robi Kranjec je v dobri formi. Že v Skandinaviji je pokazal, da se mu na koncu sezone stabilnost in dobra forma dvigujeta. Z malo sreče lahko naredi vrhunski rezultat. Predvsem v njegovo zadovoljstvo ter kot nagrado za trud, ki ga je vlagal vso sezono.

Poglejte še ...

Video: Planiška veselica

Nad povprečje se prebijajo nekateri mlajši.
Težko je reči, kam ti fantje sodijo, ker je kontinentalni pokal druga liga v smučarskih skokih. Daleč od nivoja tekem svetovnega pokala. Upam, da bo njihova pot pravilno zapeljana in da bodo nekoč v prihodnosti lahko nadomestili zdajšnje ase.

Vasja Bajc je bil pri skakalcih precej priljubljen.  © Fotosi.si

Kje je meja smučarskih poletov?
Leteti se brez težav da še kakšnih 20, 30 metrov. Za več pa bo treba prilagoditi profile skakalnic, potrebni pa so tudi dobri pogoji. Fisa trenutno te stvari malo zavira, upam, da si bo v prihodnosti upala malo več in dovolila ljudem, da presežejo še kakšno mejo v zgodovini poletov.

Vrniva se v leto 2007, ko sta podali odstop z mesta glavnega trenerja slovenske skakalne ekipe. Kako z razdalje gledate na te stvari?
Vse, kar se je v zvezi z mano dogajalo tedaj, je pripomoglo k temu, da so se ločile naloge poslovnega in športnega direktorja, kar je seveda dobro. Mislim, da naj ljudje, ki se ukvarjajo z menedžerstvom, financami, ne bi imeli preveč vpliva na stroko. Ta mora pripraviti tekmovalce tako, da zadovoljijo tako direktorja kot vodstvo smučarske zveze kot seveda tudi skakalce same. Za to pa potrebuješ čas. V Sloveniji so ljudje, ki vodijo vso zadevo, zelo nestrpni. Pokazalo se je, da to negativno vpliva predvsem na psihično stabilnost tekmovalcev. Skoki so 'dril', gibe je treba avtomatizirati. Vsak trener ima svoje ideje in to povzroča motnje v procesu treninga. Pri tem najbolj trpijo fantje, ki na tekmah ne kažejo tistega, kar so sposobni. Nekateri tudi zaradi the vzrokov v karieri ne bodo dosegli tistega, kar bi lahko.

Bolj odštekano, raje ima

Vaso je deloval že v trehdržavah, kjer smučarski skoki niso ravno prvi šport, in sicer v Španiji, na Nizozemskem in Švedskem. Služboval je tudi v deželi vzhajajočega sonca, sprva kot osebni trener Kazujošija Funakija. Z japonskimi skakalci je kar 22-krat zmagal v svetovnem pokalu. Nato se je preselil na Češko, kjer je prebudil Jakuba Jando. Pred sezono 2006/07 pa je sedel za krmilo slovenske ekipe.

Kako ste se znašli na novem delovnem mestu?
Po vseh the kalvarijah sem si zažele česa mirnejšega, zato sem se odločil za Turčijo. Delam z mladimi fanti, težko je, skoki nimajo tradicije. Infrastrukture še ni, zato je vse vezano na srednjo Evropo; Slovenijo, Avstrijo. S sabo imam dva pomočnika, Aleša Selaka in Bineta Norčiča, s katerima trdo delamo in skušamo te mlade fante navaditi na evropski način življenja in tudi na športno življenje.

Verjetno se vam je pri delu že zgodil kakšen zanimiv pripetljaj?
V prvi zimi so prišli oblečeni zelo eksotično, zato jih je velikokrat zeblo. Morali smo iti v trgovine in kupiti zimska oblačila, da niso zmrzovali. Sicer pa se vsak dan zgodi kaj zanimivega in bi bila potrebna cela knjiga, da se to zapiše.

Oranje turške skakalne ledine pa ni vaša edina dejavnost.
V prostem času delam z Jakubom Jando. Hudo mi je bilo, ker je zadnji dve sezoni odskakal veliko pod svojo ravnjo. Ni dosegel niti točke v svetovnem pokalu. Dogovorila sva se za sodelovanje. Dejal sem mu, da sodi drugam, in napredek je že viden, saj se je v letošnji sezoni uvrstil tam okrog 20. mesta, kar je lepa popotnica za naslednje sezone.