Sloveniji ste pritekli prvo olimpijsko kolajno v smučarskih tekih.
Tudi zato sem se tako borila. Padec je bil spektakularen. Bolelo je kot hudič. Danes nisem osvojila brona. Zame je to zlata kolajna, posuta z diamanti. Kolajno sem imela že, ko sem šla na start kvalifikacij. Takrat sem si rekla: "Konec je!" Nisem mogla normalno hoditi in dihati. Ampak želja je bila premočna. Dvaindvajset let sem trdo delala za to. Bila sem v dobri formi. 

Kaj se je zgodilo na ogrevanju pred tekmo?
Zgodilo se je proti koncu ogrevanja. Prišla sem v zelo leden ovinek, ki ni bil zavarovan. Kar potegnilo me je dol. Nisem se mogla ustaviti. Padla sem tri

metre globoko, na kamne. Ko sem videla, da me nese na kamne, sem se uspela nekoliko obrniti, da se nisem udarila v nogo. Nisem mogla ven, kričala sem na pomoč.

Ste pomislili, da bi izpustili tekmo?
Kričala sem, da želim na start. Nisem želela niti slišati za to, da bi izpustila tekmo. Med kvalifikacijskim tekom sem ves čas kričala od bolečin. Prvič se je zgodilo, da so trenerji vseh reprezentanc ob progi navijali zame.

Kaj je sledilo po kvalifikacijah?
Po kvalifikacijah so me odpeljali na ultrazvok, ki pa je pokazal, da ni nič zlomljeno. Da sem utrpela res močne udarnine. Ne vem, kako se bom počutila, ko bodo tablete popustile. Mislim, da bo zelo boleče.

Se lahko zgodi, da nastopite čez dva dneva v zasledovalni preizkušnji?
Ne. V tem trenutku niti ne pomislim na to, da bi startala čez dva dneva. Zdaj me bo vedno bolj bolelo. Mislim, da se bom poskusila pripraviti na zadnjo preizkušnjo, tek na 30 kilometrov v klasični tehniki. Ostale tekme pa bom izpustila.