Planica je običajno v središču medijske pozornosti konec marca, ko se karavana svetovnega pokala ustavi v zibelki poletov, na žalost pa tudi takrat, ko na dan privrejo številna nesoglasja glede lastništva. Pa vendar se v slikoviti dolini pod Poncami tudi te dni marsikaj dogaja.

Ko sem se lani na četrtkovem treningu na sedežnici, ki letalce popelje na vrh letalnice, zapletel v pogovor z enim izmed mladih ameriških tekmovalcev, mi je le-ta dejal, da česa tako lepega in slikovitega, kot je naša velikanka, ni videl še nikjer. Pohvale so letele predvsem na pridne roke, ki so ta ogromen objekt spremenile v odlično in lepo pripravljeno športno prizorišče. Ob tem ni pozabil pohvaliti prijaznosti ljudi v naši mali deželi. Fant je imel še kako prav.

Letos smo se že veliko pred prvim poletom čez letalnico po objektu sprehodili z vodjem skakalnice Iztokom Pergarcem - Ičem. Na poti navzgor nam pove, da je na prvo večjo delovno akcijo zadnjo januarsko soboto prišlo kar okrog 90 zanesenjakov iz vse Slovenije. Združuje jih predvsem dobra volja in pa misel, da s svojimi rokami in svojim znojem prispevajo kamenček v mozaiku, ki se v drugi polovici marca pokaže v vsem svojem sijaju.

Povzpnemo se na vrh zaletišča, ki je te dni že umetno zasneženo, kot da bi bila tekma naslednji teden. Fantje v strmini naleta sneg dobesedno spreminjajo v led, saj bo sama smučina kasneje vrezana v led. Z naleta se spustimo do odskočne mize. Ta je sicer bolj podobna gradbišču, pa vendar, marca bo zagotovo nared za prve polete.

Od tu pot nadaljujemo po doskočišču, ki je zasneženo že od konca novembra, prvo teptanje s teptalcem, ki je zaradi strmine vpet v jeklenico, pa je bilo opravljeno že 22. decembra lani. Pogovarjamo se s fanti, katerih naloga je čiščenje stopnišča, ki vodi od izteka skakalnice pa vse do odskočišča. Kljub vsej tehniki, ki jo je človek iznašel do danes, fantje pravijo, da brez krampa in lopate ne gre nič. Na drugi strani doskočišča prav tako svoja delovna mesta čistijo merilci, fantje, ki kljub vsej tehniki merjenja še vedno nadzorujejo delo računalnikov na roke oziroma z budnim in izkušenim očesom. 

Na odru za zmagovalce srečamo starejšo generacijo planiških delavcev, ki kot iz rokava stresajo anekdote iz bogate zgodovine Planice. Sprehodimo se še do tekmovalne vasi, kjer samega vodjo vasi ujamemo pri čiščenju ene izmed brunaric. Po dnevu, preživetem v prelepi dolini in v odlični družbi, smo mnenja, da je del vsakega aplavza, ki ga izzovejo planiški orli, namenjen tudi marljivim planiškim delavcem, ki na žalost vedno ostajajo v senci blišča in slave tega slovenskega ponosa. Mi jim ob aplavzu lahko rečemo le: Fantje, kapo dol!