Po dobrem osmem mestu Filipa Flisarja se bo v privlačni disciplini, ki je prvič na sporedu olimpijskih iger, v boj s tekmicami spustila še Saša Farič. Petindvajsetletna nekdanja tekmovalka v alpskem smučanju spada v širši krog favoritinj, najprej pa bo morala uspešno opraviti s kvalifikacijami.

Najpomembnejši bo start
"Pričakujem, da bom v taki formi, kot sem bila v Lake Placidu, preden sem se poškodovala. Če mi bo to uspelo, potem bo super," pravi Faričeva, ki ji je poškodba pokvarila zaključne priprave pred olimpijskimi igrami. Njo in konkurentke čaka zanimiva proga, ki je gostila že deskarski kros: "Proga je dolga, prav nora. In mi smo še hitrejši kot deskarji. Težko je biti zbran od starta do cilja." Krog favoritinj za kolajne je širok, med njimi pa je tudi najboljša Slovenka v tej disciplini: "Tistih 32, ki se bodo uvrstile v osmino finala, bo znotraj sekunde, sekunde in pol. Veliko je odvisno tudi od sreče. Vsaka tekmica, ki je v tvoji skupini, je nevarna. Ti moraš voziti svojo vožnjo. Najbolj pomemben je start in prve sekunde po njem. Če si tam prvi, potem lažje pelješ do cilja."

Težave s tremo
In s kakšno uvrstitvijo bi bila Faričeva zadovoljna? "Upam na najboljše. Da se bo vse poklopilo. Nočem se obremenjevati z uvrstitvijo, ker bom samo pod dodatnim pritiskom. Moram biti osredotočena na svoje stvari." Je možno, da ima športnik, ki na prvi pogled deluje zelo sproščeno, težave s tremo? "Pred tekmo nisem sproščena. Imam veliko treme. Pri meni je največja težava glava. Saj sem veliko delala na tem, pomaga mi tudi psihologinja. Športniki, ki imajo s tem težave, bi me bolj razumeli," pravi Faričeva in dodaja: "Ni lahko, ampak če se poklopijo zadeve, je možno čisto vse. Ko sem bila v formi, je bila namreč glava odlična. Prej sem vedno mislila, da ne bi bila taka do tekmic in tako naprej, zdaj pa ne mislim več tako. Ker potem sama dobim po hrbtu. Po domače povedano, moraš biti pi**a."

Navdušena nad vasjo
Faričeva je zadovoljna, da ima njen šport vedno večjo veljavo. Tudi v Sloveniji. "Odnos do našega športa je vedno boljši. Nimam težav s tem. Pomembno je, da imam tak štab, kot ga imam. Imam najboljše trenerje. Če bi imeli vsi tako srečo kot jaz s trenerji, fizioterapevti, psihologi ... Vsi delamo s srcem in zato je tako, kot je." Za razliko od večine slovenskih športnikov, ki tekmujejo v Whistlerju in okolici, Saša živi v olimpijski vasi v Vancouvru. "Navdušena sem, res. Zelo mi je všeč, ker smo vsi v istem nadstropju. Res se dobro razumemo. To veliko pripomore k sproščenosti. Res je super."