V NADALJEVANJU PREBERITE:
- Uroš Stoklas je v kegljanju posegel v svetovni vrh, zdaj pa podira Guinnessove rekorde.
- Bil je obetaven smučar, še vedno je vrhunski kegljač, izzive pa je našel tudi v ultramaratonskem kolesarstvu.
- Motiv za tokratni rekord je bil spor, ki ga je imel z bivšim klubom.
Uroš Stoklas je nekdanji evropski in svetovni prvak v kegljanju, to mu je uspelo kot slovenskemu reprezentantu v ekipni in posamični konkurenci. S kegljanjem si je kruh služil tudi v Nemčiji in na Hrvaškem. Njegova prva športna ljubezen je sicer bila smučanje, kjer se je prebil do jugoslovanske mladinske reprezentance, a ga nato opustil zaradi poškodbe.
Kot kegljač je s Slovenijo postal ekipni svetovni prvak. V svoji karieri je osvojil kar devet zlatih medalj na svetovnih prvenstvih in pokalih, skupno pa 34 medalj na velikih tekmovanjih. Šestkrat je postal svetovni klubski pokalni prvak in trikrat svetovni pokalni prvak.
Danes 61-letni Stoklas se je ob kegljanju posvečal tudi ultrakolesarstvu in sodeloval na nekaterih izčrpavajočih dirkah, tudi na Dirki čez Ameriko (RAAM - Race Across America; ang.), kjer kolesarji v največ 12 dneh prevozijo več kot 4.800 kilometrov.
"Kolesarstva sem se resno lotil po tem, ko smo Slovenci postali svetovni prvaki v kegljanju. Pred svetovnim prvenstvom v Osijeku leta 2002 sem dejal, da če osvojimo medaljo, se domov pripeljem s kolesom. In sem se. Teh 400 kilometrov sem prevozil z lahkoto in ob tem ugotovil, da mi dolge vožnje ležijo. Tako se je začela moja ultramaratonska zgodba," je pojasnil Trboveljčan.
Podrl svoj rekord
Za konec letošnjega avgusta pa si je v bosanski Gradiški za cilj postavil nov izziv - 25 ur neprekinjenega kegljanja. In uspel. S tem je podrl svoj Guinnessov rekord iz leta 2022, ki je znašal 24 ur. Takrat ga je postavil v Radljah ob Dravi.
"Pet dni je minilo od rekorda. Mišice so v redu, se pa še vedno borim z dehidracijo. Kegljišče v Gradiški ni bilo klimatizirano, zunaj pa je bilo na tisti dan 39 stopinj Celzija. Bilo je zelo težko," je izkušnjo svojega drugega Guinnessovega rekorda opisal Stoklas.
"Na vsako uro kegljanja imaš lahko pet minut pavze. Torej je vse skupaj trajalo več kot 26 ur. Skupno sem vrgel približno 3200 krogel in torej naredil prav toliko izpadnih korakov. Vsaka krogla tehta 2,8 kilograma, torej sem premetal okoli deset ton. Za vsako kroglo je treba v obe smeri prehoditi 15 metrov, tako da sem samo prehodil približno 50 kilometrov," je izziv v številkah opisal Zasavec.
Med sredo, 9. aprilom 2025, in soboto, 12. aprilom 2025 je Stoklas v še enem svojem ekstremnem kegljaškem projektu obiskal 37 slovenskih kegljišč, na katerih je odigral 37 tekem in podrl 22.186 kegljev, s povprečjem 599 podrtih kegljev na tekmo.
"Po približno petih urah sem imel krizo, predvsem zaradi vročine. Nisem metal samo zato, da mečem. Metal sem tekmovalno. In naj povem, da sem tokrat v povprečju dosegel le malce slabši rezultat kot pred štirimi leti v Radljah, ko sem imel povprečje boljše od najboljšega igralca v slovenski 1. ligi. Tako da je bilo težko, a sem imel posebno motivacijo," je razkril Stoklas.
Jeza obrodila sadove
Pred nekaj leti se je iz nemške Bundeslige preselil v Radlje ob Dravi. Z njim je klub iz 2. napredoval v 1. slovensko ligo, nato pa postal dominanten na slovenski sceni in s Stoklasom igral tudi v evroligi in evropskem pokalu.
"Z mano je ta zgodba rasla, kegljanje je v Radljah začelo trenirati deset do petnajst otrok. Na kegljišču so bila obeležja mojega rekorda. Po treh letih in pol v Radljah pa so vsi postali bolj 'pametni' od mene, svojih obveznosti za zadnjega pol leta niso izpolnili in odločil sem se za odhod. Bili so jezni name, govorili o meni slabe stvari in celo potrgali obeležja o mojem rekordu. In sem si rekel, da ne bodo več imeli rekorda," je o posebni motivaciji dejal Stoklas.
"Za Gradiško sem se odločil, ker je moja partnerka iz teh krajev, tu so dobri ljudje. Cenijo kegljanje, cenijo mene in z veseljem sem ta rekord preselil iz Radelj v Gradiško," je povedal Stoklas in dejal, da je v zadnjih urah njegovega podviga trpel predvsem njegov hrbet.
Za uradno potrditev Guinnessovega rekorda sta bili potrebni dve kameri, ki sta vseskozi zagotavljali neposredni prenos. Vseskozi je moral biti vidno gibanje Stoklasa in ure, poleg kamer pa so morale za rekord prisostvovati tudi priče.