Po včerajšnjih dveh tekmah sem se odpravil v hotel, a dneva s tem še zdaleč ni bilo konec. Ob drugi uri zjutraj, po večerji in še nekaj oddanih prispevkih, se nas je peterica novinarjev podala v središče mesta. Ujeli smo še zadnji metro, odločili pa smo se, da bomo zavili v manj turistično naravnan del grškega glavnega mesta. Z lokali, ki jih obiskujejo Atenčani in ne le dopustniki. Po ne tako dolgem iskanju smo našli lokal, kjer smo nekaj malega popili (topla grška medica me je spomnila tudi na veseli december ob Ljubljanici, le da so bile temperature nekoliko drugačne), debata pa se je vseskozi seveda sukala okoli košarke.

V naslednjih nekaj urah smo obiskali še nekaj predelov mesta, ki na moje presenečenje vendarle lahko ponudi kaj posebnega. Na trenutke sem se počutil, kot bi obiskal katero izmed ostalih celin. V skritih kotičkih mesta je namreč mogoče opaziti tudi druge kulture in ne samo grško. Bilo je precej zanimivo.

Preberite še ...

Dnevnik iz Aten: 1. del Dnevnik iz Aten: 2. del Dnevnik iz Aten: 3. del Dnevnik iz Aten: 4. del Dnevnik iz Aten: 5. del

Naš potep se je končal približno ob šesti uri zjutraj, nato pa je sledila vrnitev v hotel. Navdušila me je tudi tukajšnja podzemna železnica, ves sistem pa je za grške razmere izjemno poceni, zanesljiv in pregleden. Na postajah moraš le slediti znakom, dobro pa je tudi vedeti, kdaj je čas za prestopanje. S tem hitro nimaš več nobenih težav. V hotelu smo še pozajtrkovali, seveda smo bili eni izmed prvih gostov, nato pa smo se odpravili v sobe. Sam sem si lahko privoščil le kakšne štiri urice spanja, saj sem se do dvanajste ure moral odjaviti iz hotela. Prtljago sem pustil pri kolegu z nacionalnega radia, ki se nam na nočnem pohodu ni pridružil, je pa delal do kakšne četrte ure zjutraj (da ne bom pisal samo o tem, koliko dela sem imel jaz). Sledil je kratek pohod proti središču, a sem kmalu ugotovil, da je nedelja in da sem si za nakupe izbral neustrezen čas. Tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem ravno navdušen nakupovalec, zato sem vso stvar opustil, sedel na metro in bil že ob dveh popoldne v olimpijski dvorani, kjer sem se lotil še zadnjih manjših opravil. Nič pretresljivega, je pa čas kar hitro mineval. Zdaj končujem dnevnik, nato pa sledi še hiter ogled košarkarske tekme med Nemčijo in Portorikom . Stavim na Nemce. Potem me čaka še enourna vožnja do letališča, ob pol dveh zjutraj pa polet proti Sloveniji. Tisti, ki ste brali prvi del dnevnika, že veste, da sta tako za konec pred mano še dve uri nenormalnega strahu.

Grški košarkarji so se uvrstili na OI v Peking. © AFP

Vsem tistim, ki se jim je moje nakladanje zdelo dolgočasno, se opravičujem. Ideja o dnevniku ni bila moja, sam pa sem ga pisal prvič. Ponavadi na vprašanje o tem, kako sem se imel na kakšnem potovanju, odgovorim le, da je bilo dobro. Nikoli se mi ni dalo veliko razlagati teh stvari, zato, prosim, upoštevajte, da je nekaj takega zame povsem nova izkušnja. Še enkrat se vam opravičujem za vse morebitne nevšečnosti, napake in pomanjkljivosti pri teh tekstih. Trudil sem se, vendar včasih to ni dovolj. Dober primer za to so bili v Atenah naši košarkarji.