Dejali ste, da so vrhunske tudi uvrstitve med deset, ne samo tiste, ki prinašajo kolajne. Ste želeli tako omiliti pritisk na slovenske adute?
Gre bolj za pritisk na medije in ljudi, ki veliko pričakujejo. Vedno znova poudarjam, da ne smemo biti prepotentni. Kaj pa je Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev, da bi povsod posegala po svetovnem vrhu. Na zimske olimpijske igre (ZOI) gre dobrih 40 potnikov, dve tretjini od njih ne moreta niti blizu kolajne. Ni nobene teorije. Ti gredo na ZOI z drugimi cilji kot na primer Petra Majdič. Zanje bo velik uspeh uvrstitev med prvo petnajsterico. Za to imajo možnosti, norme so bile temu primerne.
Tone Vogrinec
Vrhunski športnik je tisti, ki zna obvladati pritiske. In ga ne motijo novinarska vprašanja, ne moti ga, če je kaj narobe. Ta odprava je, kar se tega tiče, najboljša doslej. Pravi užitek bo sodelovati z njimi. Seveda to ne pomeni, da bomo odšli tja, vzeli kolajno in se vrnili domov. So tudi drugi, ki si želijo kolajne.
Konkurenca v boju za odličje bo ostra.
Konkurenca v svetu je tako velika, da je treba imeti malo sreče in formo v pravem trenutku, da bodo kolajne naše. Staro pravilo je, da če si v svetovnih pokalih, zlasti v alpskem smučanju, pa tudi v tekih med prvo deseterico ali med najboljšimi 15, si neposreden kandidat za kolajno. To velja tudi za skoke in biatlon. Toda kolajne so samo tri. Sam bom zelo cenil tudi četrta, šesta ali deveta mesta.
S kakšnim izkupičkom pa bi bili zadovoljni ob koncu iger?
Z vsaj eno kolajno! Da se Slovenija vpiše na seznam dobitnikov kolajn. Če bo katera več, pa toliko bolje.
V prvi vrsti Petra Majdič, ki je naš glavni favorit za kolajno, še posebej v sprintu. Potem pa so tu vsi tisti, ki so se izkazali. Vesna Fabjan v sprintu, v skokih lahko računamo na Roberta Kranjca, v biatlonu sta vsaj dva, na primer Teja Gregorin, ki je bila lani druga na svetovnem prvenstvu, in Klemen Bauer. Tu so deskarji z Rokom Flandrom na čelu, dva smukača in Tina Maze.
Mazejeva v svetovnem pokalu tekmuje s svojo ekipo. Odnosi s smučarsko zvezo niso dobri.
Tina bo tudi v Kanadi imela svojo ekipo. Ta zadeva okrog nje se marsikdaj preveč potencira. Je sicer nekaj problemov, ki jih bo treba rešiti, niso pa nerešljivi.
Vi boste vodja delegacije. Imeli boste dva pomočnika. Kakšna bo vaša vloga?
To so športni delavci, ki imajo bogate izkušnje. Ekipa bo heterogena, nastopili bomo v desetih športnih panogah. Te panoge so med seboj precej oddaljene, niso vse na istem prizorišču. Zato je potrebnega malce več organizacijskega dela, malo več pozornosti je treba nameniti predvsem manjšim športnim panogam, ki prav tako potrebujejo spremstvo in podporo. Ne bomo toliko pomembni pri samem športnem dogodku, bolj tam, kjer se bo kaj zataknilo, pri logistiki in kontaktih. Vsaka panoga ima za seboj ekipo in mi moramo tem ekipam omogočiti, da se ukvarjajo samo s tistimi zadevami, zaradi katerih so prišle.
Kakšne igre lahko pričakujemo v Kanadi?
Prepričan sem, da bodo Kanadčani organizirali take igre, da bi bivši predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch lahko rekel: “To so najboljše igre doslej.” Napredek je očiten. Tehnologija gre naprej, znanost gre naprej. Vedno vidimo kaj novega.