Na svetovnem prvenstvu (SP) se bo Slovenija v skupini pomerila z Alžirijo, ZDA in Anglijo. Kakšne so značilnosti naših nasprotnikov?
Fizično so vse reprezentance zelo močne. Pri afriških se poraja vprašanje, kaj pomeni igranje na svoji celini. Zagotovo jih bo spremljalo nekje 30 tisoč fanatičnih navijačev. Včasih je to lahko dobro, po drugi strani pa prinaša tudi pritisk. Mi na drugi strani ne čutimo nobenega pritiska. Ne ustvarjamo si ga niti sami; ne vem, zakaj bi si ga. Kar se tiče Američanov, pa sem že rekel: meni gre v pozitivnem smislu že pošteno na živce ta njihova samozavest. Ne obremenjujejo se z nikomer, tak je njihov značaj, in to je njihov velik adut. Ob tem, da so fizično res izjemno močni, so smrtno nevarni ob prekinitvah. Imajo tudi že izkušnje z okoljem s Pokala konfederacij. Anglija pa je zame favorit prvenstva.

Pa čeprav evropske reprezentance zunaj stare celine na svetovnih prvenstvih pregovorno igrajo slabo?
Gledam z očmi selektorja, ki je že igral proti Angliji in vidi strahovit napredek, kar se tiče ekipnega igranja, pripadnosti in organizacije; vidi se Capellova roka. Konec koncev so vsi ti veliki zvezdniki lačni reprezentančnega rezultata, čeprav imajo za seboj celo vrsto naslovov na klubski sceni. Za mnoge od njih je vprašanje, kje bodo čez štiri leta – ali bodo imeli še kdaj priložnost nastopiti na SP.

Se je nevarno pretirano osredotočati na uvodno tekmo z Alžirijo?
Popolnoma normalno je, da se bo napetost dvigovala, in to je tudi prav. Pred prvo tekmo bodo seveda pričakovanja velika. Nihče izmed nas, razen zdravnika in fizioterapevta, nima nikakršnih izkušenj z velikimi tekmovanji. To nam manjka, po drugi strani pa je ta neznanka motiv, ki nas žene v novo dokazovanje. Na tako velikih tekmovanjih bomo v povsem drugem svetu. Na tej najvišji ravni hočeš biti primerljiv z najboljšimi na svetu. Na SP se nismo uvrstili, ker smo nekomu všeč. Tja smo prišli z garanjem in delom.

Prva enajsterica reprezentance je pravzaprav zacementirana. Je to velika prednost?
V kvalifikacijah je bila to naša velika prednost, lahko pa postane zelo nevarno, če to nekoga uspava. Vesel sem pritiska drugih igralcev na prvih 11. Na meni je, da presodim, ali je kdo preveč zaspal ali se počuti preveč varnega, pa to vpliva na njegov angažma in motiv. Reprezentanca je zame še vedno v fazi gradnje. Gre za dokazovanje iz dneva v dan, iz podaje v podajo. Po eni strani je dobro, da smo v kvalifikacijah imeli neko stalnost, ker s tem pride avtomatizacija, ki je v reprezentanci zaradi majhnega števila treningov težko dosegljiva, po drugi strani pa je nevarno, če bi kdo zaradi tega mislil, da je varen in mu ni več treba dajati 120 odstotkov. Sto odstotkov je pri nas premalo; to je jasno.
Foto: Žurnal24 Če govoriva hipotetično: kaj bi poleg izkušenj nastopanja na velikih tekmovanjih še vzeli od zlate generacije, ki se je uvrstila na evropsko in svetovno prvenstvo?
Ne razmišljam, kako bi bilo, če bi imel Messija, ali kako bi bilo, če bi imel Zahoviča. Nimam ju. Boljših od teh, ki jih imam, v danem trenutku zame ni. Stojim za temi igralci in storil bom vse, da bodo najboljši, me pa ni prav nič strah. Vseeno mi je, tudi če trikrat izgubimo, da bomo le igrali na višji ravni kot doslej. Rezultat pa je odvisen od različnih dejavnikov. Lahko treniramo kot zmešani, smo odlično pripravljeni ... v nogometu pa vedno odloča ena malenkost. Zato fantom ne postavljam zahteve po rezultatu. Enako bom ponosen na njih, kot sem bil po tekmi proti Rusiji, če bodo na vsaki tekmi dali vse od sebe, če bodo še enkrat dokazali vsem, da si zaslužimo biti na svetovnem prvenstvu. Cilji in želje pa so seveda nekaj drugega.

Zdenko Verdenik je pred leti poskušal postaviti model slovenske igre. Bi ga lahko toliko let pozneje opredelila?
Z igrami smo dokazali, da lahko igramo tudi na drugačen način, kot je Slovenija igrala do zdaj. Ne morem pa od fantov zahtevati, naj igrajo kot Barcelona. V svojem poklicu moram biti tako dober, da znam izkoristiti njihovo posamično kakovost in jo podrediti reprezentanci. Nismo pa tako daleč, da bi imeli tako prepoznavno igro, kot jo imajo Angleži, Nizozemci ali pa Italijani, nimamo niti take tradicije, to komaj gradimo. Najbolj bi bil vesel, če bi bil tudi z našimi igrami in našim delom postavljen temelj za nek slovenski model nogometa.

V pripravah za svetovno prvenstvo delujete z razširjenim trenerskim štabom, ki ste ga želeli že od samega začetka. Kako zadovoljni ste z delom in kako širok bo štab po SP?
Zdaj se je pokazalo, koliko smo v teh segmentih zaostajali. Stvari gredo pač naprej. Sistem one man band ne deluje več. Naloge morajo biti razdeljene. Dvignili smo organizacijo, delo in strokovnost na višjo raven. Pa ne zato, ker sem jaz postal bolj pameten, pač pa, ker sem dobil ljudi, ki so strokovnjaki na svojem področju; kaj bo po svetovnem prvenstvu, pa ne vem. Marsikaj je mogoče. Vesel pa sem, da so ti ljudje prevzeli odgovornost nase in so pripravljeni delati 24 ur na dan ter so ves čas na voljo igralcem. Konec koncev niso tu zaradi mene, da bi se jaz imel fino in bi delal manj.

V zadnjih tednih ste dali ogromno intervjujev. Bi si morda sami postavili kakšno vprašanje, ki vam ga ni nihče, pa se vam zdi, da bi vam ga kdo moral?
Ne. Vsak od nas ima svoj način dela. Jaz se poskušam vsak dan učiti in dopolnjevati. Nek način dela je tudi odnos do medijev. Tudi to je možnost, da bi ljudem predstavil, kako naj stvar poteka. Kajti floskule, da smo dobri prijatelji in odličen kolektiv ... Saj tudi to je nekaj, ampak zadaj je še veliko drugega. Morda bomo tudi kar se tega tiče komu iztočnica za nadaljnje delo. Rad bi, da bi nekaj ostalo za nami. Rezultata, ponosa in zadoščenja nam nihče ne more vzeti, ampak bi bilo pa lepo, če bi nekdo za nas rekel, kot smo mi za zlato generacijo: vidite, da se da. S tem bi tudi jaz izpolnil nek življenjski moto. Ko bomo igrali slabo in ko bomo neprepričljivi – kot smo že bili –, pa vem, da boste udarili. To je popolnoma razumljivo. Ampak kdor s tem ne zna živeti ... Na začetku sem verjetno preveč razmišljal o tem, kaj se bo zgodilo, če izgubimo. Danes znam živeti s tem, upam pa, da sem ob tem ostal normalen. Ne bojim se porazov, ki so sestavni del športa; želim si le, da bi jaz, vsi moji fantje in naše družine ostali zdravi, sposobni za delo; potem se da v življenju storiti marsikaj.