Tukaj sem dobil zmagovalno mentaliteto, zaradi katere lahko rečeš, da je vsaka tekma bitka. Pavel Nedved o Juventusu

Odkar je leta 1996 zapustil Sparto iz Prage , Pavel Nedved obožuje italijanski nogomet. V petih letih, ki jih je prebil pri Laziu , je nastopil na 137 srečanjih v Serie A in na 45 v evropskih tekmovanjih, od tega na 23 v Ligi prvakov . Odkar je prestopil k Juventusu leta 2001, je dres stare dame oblekel 190-krat v domačem prvenstvu in 50-krat v Ligi prvakov. Preden je leta 2006 napovedal slovo od reprezentančnega dresa, je 36-letnik zbral 91 nastopov za češko reprezentanco. V ekskluzivnem intervjuju za spletno stran fifa.com je Nedved v sproščenem vzdušju spregovoril o svoji preteklosti, sedanjosti in sanjah za prihodnost.

Pavel, kako da ste se odločili za še eno sezono v dresu Juventusa?
Po dveh letih odsotnosti me je spet zamikalo zaigrati v Ligi prvakov. Poleg tega bo to prvi nastop v najelitnejšem evropskem tekmovanju za novo generacijo, v katero spadata Sebastian Giovinco in Claudio Marchisio. Nikdar ni lahko začeti na takšni ravni, saj z dvema težkima tekmama na teden ritem tekmovanj nikdar ne popušča. Klub mi je ponudil podaljšanje pogodbe, da bi lahko pomagal fantom nabirati izkušnje. Ta izziv me je prepričal.

Izpad v Serie B ga je potrl. © EPA

To je vaša osma sezona v Torinu. Kaj je vaš najljubši spomin do zdaj?
Sezona 2002/03 je bila najbolj popolna, saj smo osvojili scudetto in zaigrali v finalu Lige prvakov. Polfinalni obračun proti Realu iz Madrida mi bo za zmeraj ostal v lepem spominu, vse je bilo sanjsko. Od samega prestiža velikega dvoboja, napetosti, ki je obkrožala tekmo, pa do izjemnega nogometa, ki smo ga prikazali.

Preživeli ste tudi nekaj težkih časov. Kako ste se sprijaznili z izpadom v Serie B?
Bilo je zelo težko. Po vsem, kar mi je klub omogočil, sem se počutil, da jim nekaj dolgujem. Zaradi tega je bila moja zvestoba klubu čisto naravna izbira. Za dve leti dela sem bil nagrajen s povratkom v Serie A in Ligo prvakov.

Kaj točno je po vašem mnenju Juventus do zdaj storil za vas? In kaj mislite, da ste vi storili zanj?
Juventus mi je dal vse. Tukaj sem dobil zmagovalno miselnost, zaradi katere lahko rečeš, da je vsaka tekma bitka. Naučil sem se biti zahteven do sebe in znam se soočiti z ovirami v življenju ter jih premagati. Kar se tiče mene, mislim, da sem Juventusu dal ves svoj čas in sem se zmeraj žrtvoval za moštvo. Upam, da bom klub zapustil s pozitivnim vtisom.

	Čeprav je bila želja po igranju velika, je pomembneje, da igrajo mladi, saj potrebujejo težke tekme, da se utrdijo. Pavel Nedved o reprezentanci

Pred prestopom v staro damo ste igrali za Lazio. Česa se najbolj spominjate iz tistih let, ki ste jih preživeli v prestolnici?
Za zdaj nobene odločitve v svoji karieri ne obžalujem. Petih let, ki sem jih preživel pri Laziu, se bom vedno z veseljem spominjal. Spoznal sem novo deželo, se naučil nov jezik, treniral pod vodstvom izvrstnih trenerjev in osvojil scudetto, pokal pokalnih zmagovalcev ter italijanski pokal. Kaj več bi še lahko želel?

Vas je kdaj zamikalo, da bi zaigrali še v kateri tuji ligi?
Da ostanem v Italiji, je bila po pogovoru z družino moja osebna odločitev. Kjerkoli smo bili, v Torinu ali Rimu, smo zmeraj uživali. Na Italijo me vežejo zelo močne vezi, moji otroci so se rodili tukaj. Zakaj bi se želel odseliti? Je pa res, da me je nekaj časa zelo privlačilo angleško prvenstvo. Že od rojstva namreč navijam za Manchester United.

Morda obžalujete, da ste se poslovili od dresa z državnim grbom?
Pri 34 in po tem, ko sem igral na treh evropskih prvenstvih in na enem svetovnem, je bilo popolnoma logično, da sem svoje mesto prepustil mlajši generaciji. Čeprav je bila želja po igranju velika, je pomembneje, da igrajo mladi, saj potrebujejo težke tekme, da se utrdijo.

Dres z državnim grbom je Nedved oblekel kar 91-krat. © EPA

Kakšna prihodnost čaka Češko po vašem mnenju?
Reprezentanca je trenutno v prehodni fazi. Starejši igralci se postopoma umikajo, mlajšim, vključno s tistimi, ki so igrali v finalu zadnjega svetovnega prvenstva do 20 let, pa primanjkuje izkušenj. Zato imajo Milan Baroš, Marek Jankulovski, Zdenek Grygera in Tomas Ujfaluši pomembno vlogo pri njihovem uvajanju. Čez tri ali štiri leta bomo spet konkurenčni za sam svetovni vrh. Kljub temu mislim, da se bomo uvrstili na naslednje svetovno prvenstvo.

Se nameravate po koncu sezone upokojiti ?
Pri mojih letih živim od dneva do dneva in ne vem, kdaj točno bom odnehal. Juve ima z menoj še načrte, a za zdaj se še nisem odločil. Nekaj pa je gotovo: svoje življenje bom spet začel z ničle. Vse se moram naučiti in po tem, ko že 20 let živim od nogometa, to ne bo lahko.

Kljub 36 letom je še zmeraj v odlični formi. © EPA

Ste že razmišljali o trenerskem poklicu? Pri Juventusu ali češki reprezentanci na primer?
Trener ne moreš postati brez izkušenj in čez noč. Napreduješ lahko samo korak za korakom. Najboljša praksa je, da začneš trenirati mlajše selekcije in se postopoma vzpenjaš. Če mi bodo kdaj ponudili delo pri Juvetu ali reprezentanci, to pomeni, da delam dobro. A pot je še zmeraj dolga, predvsem zato, ker je Juventus klub, ki ga ni lahko voditi.

Sodelovali ste z mnogimi nogometnimi legendami. Kateri trenerji so najbolj vplivali na vas?
Dino Zoff, Sven-Goran Eriksson, Claudio Ranieri, Didier Deschamps – lahko bi skoraj dejal, da vsi. A tisti, ki me je naučil nekoliko več kot drugi, je bil brez dvoma Marcello Lippi, saj me je postavil takoj za napadalca in mi dal veliko svobode v igri.

Še za konec. Se zdaj na terenu počutite drugače kot pred leti, ko ste komaj začenjali igrati? In koga vidite kot svojega naslednika?
Ni razlike. Če sem star 20 ali 36, še zmeraj čutim radost do igranja nogometa. Deliti si čustva z moštvom, uživati in osvajati prvenstva, to so moji motivi. Le fizično je težje slediti ritmu tekem. Kar se tiče mojega naslednika, je vprašanje zelo težko. Dejal bi, da moj sin, če se bo odločil za nogomet (smeh).