"Puščavski lisjak", kakor Mirana Stanovnika kličejo njegovi prijatelji, navijači in še mnogi drugi, je na 32. izvedbi vzdržljivostnega relija Dakar po Argenitni in Čilu moral priznati premoč dirki. Med tretjo etapo je med vožnjo zadel v vejo, ki mu je razmesarila prstanec na levi roki. V trenutku se je rokavica napolnila s krvjo. Kljub hudim bolečinam je Stanovnik pripeljal do konca etape, kjer so ga pregledali zdravniki in po natančnem pregledu podali diagnozo – zlomljen prstanec. Zdravniki so Stanovniku prepovedali nadaljnje dirkanje, čeprav bi "puščavski lisjak“ verjetno vseeno poskušal priti do konca. Na koncu je prevladovala zdrava pamet in Stanovnik se je vrnil v domovino, kjer so ga že operirali. Nekaj dni po bližnjem srečanju z zdravniki smo najbolj znanega "lisjaka“ na svetu srečali in se z njim zapletli v pogovor, ki si ga lahko preberete spodaj.

Je bilo razočaranje po odstopu v tretji etapi veliko?
Jaz sem toliko realen človek, da sem že kmalu po poškodbi ugotovil, da imam za nadaljevanje relija minimalne možnosti. Kajti takoj po udarcu je kri takoj napolnila rokavico in je nato vse do cilja z majhnim curkom tekla iz rokavice. Bilo je res grozno, pa tudi bolečine so bile zelo hude. Sem pa razmišljal v tej smeri, da če bi slučajno zdravniki naredili čudež in bi lahko morda nadaljeval z dirkanjem, bi se potem zelo slabo počutil oziroma bi si vedno očital, da nisem naredil vsega, kar bi lahko, kar bi od mene pričakovali moji navijači in tudi sam. Razočaran oziroma žalosten pa sem bil že ob samem udarcu, kajti vozil sem povsem normalno in se to ni zgodilo zaradi kakšne nepremišljene poteze ali moje napake. To je pač sestavni del tega športa. Čista smola.

Nesreče se verjetno ni dalo preprečiti.
Zelo verjetno danes ne bi vozil čisto nič drugače, ker sem vozil idealno linijo okrog tistega grmovja in dreves. Teren je bil tak, da je samo taka vožnja dala rezultate. To je zelo podobno, kot če se pri slalomu tekmovalec ne bi dotaknil nobenih vrat. Lahko si le povsem zadnji oziroma povsem nezadovoljen s svojo vožnjo.

Torej, taki dogodki se vedno dogajajo, le da ste tokrat naleteli na tako trd kos lesa, ki vas je stal nadaljevanja relija?
Tako je. To je bil čisto nenačrtovan dogodek. Tukaj je šlo za dirkanje na kontakt in v notranjosti zelenega grma je bila odlomljena suha veja, ki je imela premer približno pet do deset centimetrov in je bila zelo ostra. V tem primeru se je zgodilo, da mi je ta kos lesa razbil ščitnik na krmilu in se potem zadrl še v mojo roko. Takoj sem čutil, da je nekaj hudo narobe, ker je kri tako blazno tekla, pa tudi bolečina je bila zelo huda.

Kljub bolečini ste nadaljevali in pripeljali do konca etape. Zakaj niste počakali na reševalni helikopter, ki bi vas veliko hitreje pripeljal do zdravnikov?
Mislim, da sem jaz človek, ki sem znan po tem, da se ne predam, dokler res ne ugotovim, da je to škodljivo. Pa ne bom rekel, da za zdravje, ampak za človeško življenje. Tokrat sem ocenil, da tukaj ne gre ravno za življenje, ampak za to, ali še zmorem. Jasno, da se mi je že vrtelo zaradi izgube krvi in bolečin. Nekaj pa je res, da če bi v tistem trenutku poklical reševalni helikopter, potem bi v tistem trenutku moral končati dirko in odstopiti. Priznal bi premoč dirke nad sabo. Toda rekel sem si ne. In če bi zdravniki nato ugotovili, da bi lahko nadaljeval, si ne bi odpustil, kot sem rekel že prej. Moji navijači bi bili upravičeno razočarani nad mano. Tako sem nadaljeval in želel narediti res vse, kar je v moji moči. Ko pa sem ob prihodu v cilj videl, za kako resno poškodbo gre, nisem imel druge, kot da sem odstopil.

Koliko časa bo trajala rehabilitacija?
Rano so mi oskrbeli že v Argentini, operacijo pa sem imel nato ob povratku v Ljubljano. Predvidevam, da bi mi žice, ki mi kost sedaj držijo v pravilnem položaju, iz roke pobrali čez približno en mesec. Nato pa se bo počasi začela rehabilitacija. Glede na moje pretekle izkušnje se jaz nekoliko hitreje celim kot normalni državljani. Pri tem mi seveda pomagajo raznorazni zdravniki, terapevti in dovoljeni preparati. Vse to mi precej pomaga. Jasno je, da preveč ne bomo smeli forsirati. Kljub temu pa mislim, da bom marca že lahko nastopal na dirkah, saj bo tisti mesec veliko dirk. Morda ne bom nastopal v najboljši formi, a verjamem, da se bom v tem kratkem času znal dovolj dobro pripraviti. Seveda pa se lahko zgodijo kakšni nepredvideni zapleti, vendar vsi upamo, da se bo odvijalo v pravi smeri.

Druga etapa letošnjega Dakarja je zahtevala tudi življenje gledalke. Kako to vpliva na vas tekmovalce?
Mi se moramo zavedati, da se ukvarjamo z atraktivnim in nevarnim športom. Se pravi, da je tekmovalec v večji nevarnosti, če je bolj atraktiven. Tudi gledalci morajo računati na to, da če so bližje progi, so v večji nevarnosti. Oni dobro vedo, kam se ne smejo postaviti, toda ponavadi je tam najbolj zanimivo. Vsekakor si vsi želimo, da ne bi bilo smrtnih nesreč ne med tekmovalci ne med gledalci, toda to je izjemno težko doseči, ker vemo, da je bilo v vseh teh letih že več kot 40 smrtnih žrtev.

Verjetno pa to veliko manj vpliva na vas, kot če življenje izgubi tekmovalec?
Seveda smo tudi mi ljudje in na nas taki dogodki vplivajo, vendar moramo vedno iti naprej s trezno glavo, sicer se tudi tebi naslednjo sekundo lahko zgodi nekaj podobnega, ker boš imel glavo na drugem mestu, kot je treba, in se lahko zgodi velika napaka s hudimi posledicami.

Sam začetek dirke sicer ni bil najboljši za vas, saj so vas in vašo spremljevalno ekipo "obiskali" roparji.
To je bilo kar neprijetno. Na srečo niso ničesar ukradli iz mojega motorja, ker je bil na varnem v park fermeju. Vdrli so v naš spremljevalni avto in iz njega pokradli resnično vse, kar so lahko pokradli. Obenem pa je spremljevalna ekipa vozila brez sprednjega vetrobranskega stekla, ampak ti fantje so vajeni vsega hudega in so nekako uredili, da so lahko nemoteno opravljali svoje delo.

Pred startom vam je eden od Slovencev, ki živijo v Argentini (Karel Groznik), v hotel prinesel potico. So vam bili slovenski Argentinci tudi sicer v veliko pomoč?
Moram povedati, da se jaz v Argenitni počutim kot doma. Slovenci, ki jih je tam več kot 20 tisoč, so zelo dobro organizirani in so mi pomagali vse od mojega prihoda v Argentino, pa tudi kasneje. Neprestano so mi dajali nasvete in mi bili na voljo za pomoč. Kačo, kot kličemo Groznika, je predsednik slovenskega društva in je res pokazal veliko mero pripravljenosti za pomoč, kakor tudi vsi ostali Slovenci.

Ob začetku dirke ste se pritoževali nad lobiji, ki vas tekmovalce delijo na privilegirane in na neprivilegirane. Lahko morda poveste kaj več o tem?
To je potrebno pogledati nekoliko širše. V zadnjih letih je KTM, ki je tudi največ vlagal v ta šport, prevladoval. Sedaj pa so nam nasproti prišli konkurenti, ki bi želeli z nekim velikim francoskim projektom dobiti neke interese znotraj dirke. Seveda so oni znali "zlobirati", da so nas tekmovalce na KTM motociklih z restriktorji nekoliko omejili. Seveda se mi s temi pogoji, ki niso za vse enaki, ne moremo strinjati. Zaenkrat sicer na dirki še lahko vse skupaj obrnemo sebi v korist, toda na nekaterih odsekih imajo manjši in lažji motorji prednost pred nami, saj smo mi veliko težji, obenem pa imamo še omejeno moč motorja. Verjamem, da organizatorji, ki so ta pravila sprejeli, sedaj na vrat na nos tega ne morejo spremeniti. Do naslednjega Dakarja pa verjamem, da bodo našli pametno rešitev.

Nekaj ste že spregovorili o prihodnosti. Lahko nekoliko bolj natančno poveste, kje nameravate nastopiti v bližnji prihodnosti?
Začnem v Ladinu, potem gremo v Maroko, nato pa na svetovni pokal v Abu Dabiju. Tam tudi načrtujem, da bom v pravi formi.

Se drugo leto vračate na Dakar?
Verjamem, da mi bo uspelo in da bodo vsi pogoji zagotovljeni. Imam neizmerno voljo in tudi motiv za treninge. Zelo pomembno pri vsem skupaj je zdravje in pa seveda tudi sponzorji.

Ker ste ravno omenili sponzorje – v kolikšni meri je finančna kriza vplivala na vas?
Finance so poglavitni del tega športa. Letos sem startal s starim motorjem, kar ne pomeni, da sem bil zaradi tega slabši. V letošnjem letu pa bo motor potrebno zamenjati, kar je velik finančni zalogaj, in upam, da mi bo uspelo pridobiti kakšnega novega sponzorja, ker vemo, kakšna kriza je pri nas.

Kolikšne pa so nagrade na relijih?
S temi nagradami si človek ne bi opomogel, ker je finančna nagrada enaka približno desetim odstotkom celotnega vložka. Torej, če dirka pri varčevanju stane 60 tisoč evrov, potem tekmovalec, če se uvršča med prvih petnajst, dobi okoli šest tisoč evrov nagrade. Zmagovalec pa dobi 20 tisoč evrov, tako da so nagrade majhne.

Kako bi ocenili traso po Čilu in Argentini. Se v veliki meri razlikuje od tiste v Afriki?
Trasi sta precej podobni, čeprav tekmovalci dirkamo tam, kjer nam rečejo. Tukaj je sicer več gledalcev, kar je po eni strani boljše. Afrika pa je nekoliko bolj mistična in po tej plati nekoliko bolj zanimiva. Toda dirka je dirka. Verjamemo pa, da bomo naslednje leto spet lahko dirkali v Afriki, najverjetneje sicer v severni.

Bi morda raje ostali v Južni Ameriki? Vsaj zaradi velike množice gledalcev?
Občutek je res vrhunski in fenomenalen. Kocine ti gredo pokonci zaradi tega vzdušja in slovenskih zastav, ki vihrajo med to veliko množico. Ampak mi tam nismo zaradi šova, temveč zaradi športnega dogodka, tako da bomo dirkali, kjer nam bodo naredili traso.